Partnerski odnos je intenziven človeški odnos v katerem se partnerja oziroma zakonca zavedno in nezavedno predstavita v vseh svojih aspektih. Gre za odnos, ki pri posamezniku budi njegove notranje, neozaveščene vsebine, ki v stiku s partnerjem, otroki in drugimi družinskimi člani, dnevno prihajajo na dan. Neustrezno soočanje z napetostmi v navedenih odnosih pa ustvarja konfliktne situacije, ki lahko posameznike posrkajo v uničujočo konfliktno spiralo iz katere sami pogosto ne znajo ali ne zmorejo priti ven. . V partnerskem odnosu si vsak želi biti ljubljen, sprejet, slišan in razumljen, kar pa lahko postane težko, če med partnerjema ni stika ali je ta moten in posledično slab. Kadar naše osnovne potrebe v odnosu niso zadovoljene, postanemo žalostni, razočarani, jezni na partnerja in zagrenjeni, kar lahko vodi v nenehne konflikte (notranje ali medosebne) in v vse večjo odtujenost ter občutek osamljenosti.
Partnerska terapija je namenjena parom (živečim v zakonski ali zunajzakonski zvezi, istospolnim parom) in se osredotoča na njun medsebojni odnos, kot tudi na doživljanje vsakega partnerja posebej. Pari strokovno pomoč običajno poiščejo kadar ne zmorejo več sami reševati težav, kot so neprimerna komunikacija, izguba zaupanja, odtujenost, kopičenje zamer, medsebojno nerazumevanje, nezvestoba, ljubosumje, spolnost, "sindrom praznega gnezda" (osamosvojitev otrok), oditi ali ostati skupaj, Dober partnerski odnos pa je pomemben tudi za dobro počutje otrok. Pomoč partnerjema pomeni namreč tudi pomoč njunim otrokom in mladim odraslim, da odrastejo v čustveno dobro delujočih družinah, saj pridobijo zdrave vzorce, ki jih lahko prenašajo naprej.
Pri partnerski terapiji se osredotočimo na vsebino odnosa z namenom ozaveščanja, razumevanja in razreševanja vzrokov ter ozadij, ki so pripeljali do aktualnih težav. Osredotočamo se na ozaveščanje, razumevanje, sprejemanje in spreminjanje aktualnega načina delovanja in komunikacije v partnerskem odnosu in sicer skozi ohranjaje kontakta s partnerjem ob upoštevanju in sprejemanju drugačnosti ter ohranjanju lastne osebnosti. Vse to pa lahko v končni fazi prvede do uspešne transformacije partnerskega odnosa.
Partnerska terapija partnerjema omogoča:
Lažje razumevanje drug drugega z razumevanjem partnerjevih reakcij.
Prepoznati in razumeti vzorce delovanja, zavestno spreminjanje le-teh, kjer je potrebno.
Nasloviti težave v odnosu ter kaj se da izboljšati.
Spregovoriti o zaupanju, nezvestobi, zavezi.
Spregovoriti o željah in težavah pri spolnosti,
Spregovoriti o skupnem starševstvu.
Urejanje medgeneracijskih odnosov, odhodov od doma.
Skupno soočanje s travmo.
Podporo pri stiski enega od partnerjev.
Soočanje z razvojnimi spremembami.
Izgradnjo intime: prepoznavanje svojega doživljanja ter ubesedenje težkih in ranljivih tem drug pred drugim.
Soočanje z življenjskimi težavami in prilagajanjem na nove življenjske okoliščine.
Konstruktivno reševanje konfliktov in ubesedenje svojih potreb, želja, prizadetosti.
Nasloviti teme kot so: ločevanje, nasilje, zasvojenost, brezposelnost, če so prisotne.
Razumeti medsebojno različnost, se spoštovati, dopolnjevati.
Krepitev skupnih področij.
Psihoterapevtski proces je lahko priložnost za osebni in partnerski razvoj. Omogoča izgradnjo kvalitetnejšega, bolj pristnega partnerskega odnosa, ki temelji na dialogu, medsebojnem spoštovanju ter na zadovoljenih osnovnih relacijskih potrebah pri obeh partnerjih. Partnerja lahko vzpostavita komunikacijo, ki jima bo v pomoč pri funkcionalnem razreševanju vsakodnevnih težav oziroma konfliktov in bo temeljila na medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti.
Partnerska terapija poteka praviloma enkrat do dvakrat na teden po eno terapevtsko uro (60 min)