Bil je eden tistih dni, ko se človeku zdi, da gre vse narobe. Ne vem ali je bila le polna luna, ali še kaj, a v ozračju je bilo čutiti napetost. Poizkušali smo jo pregnati s sprehodom. Žal neuspešno. Na njeno vprašanje sem z njo podelil svoja terapevtska spoznanja, a med sprehodom zapadel v svoj »govorni film«, ki se je končal z njenim grobim posegom in prekinitvijo le tega. Poseg je bil jasen, odločen. Presenetila me je. V meni so se zbudili občutki zavrnitve, ter že dolgo speče spoznanje, da se v življenju konec vseh koncev lahko zanesem le nase. V tistem trenutku sem se iz odnosa psihično umaknil. Bil sem le še telesno prisoten, užaloščen nad dejstvom, da sem morda od nje pričakoval preveč. Izhajal sem iz sebe. Če jo sam poslušam in ji pomagam, ko je v stiski pričakujem, da je to tudi obratno. A to je moje pričakovanje, ne pa dejstvo, ki drži. Vsaj ne vedno. Njene besede, da »ni kanta za moje smeti« so me prizadele. Iskreno si v odnosu tega ne želim, ne zase, ne za njo. A vprašal sem se, kaj sploh pomeni podpora druge osebe v partnerskem odnosu? Zame to pomeni, da me posluša brez očitkov, morda s kakim nasvetom, da vem, da lahko brez strahu zaupam, ker vem, da bom slišan v svoji stiski. Žal se lahko tako pričakovanje, nehote kaj hitro izjalovi. Toliko bolj, če se to od drugega pričakuje, ko je tudi ta sam v stiski. Spor sva zgladila, se o dinamiki najinega odnosa pred njim pogovorila. To se mi zdi pomembno, saj je za dobro delovanje partnerstva pomembno kako ga dva soustvarjata in kakšen je deleže obeh v nastali situaciji. Ne toliko zakaj je kdo nekaj naredil kot to, kako je to naredil in kaj ga je motiviralo v to. Moj delež v tem je bil, da sem jo preslišal in ne videl. Podelil sem, da je med hojo s kapuco na glavi enostavno nisem videl zato posledično nisem mogel opaziti, da jo s svojim govorjenjema obremenjujem. Podelil sem, da se me je očitek o »kanti za smeti« močno dotaknil. Nikoli je nisem tako dojemal, a ne morem mimo dejstva, da se lahko v življenju, ne glede na vse najbolje zanesem le sam nase. Tudi njej je bilo hudo, saj se je zavedala storjenega. Zavedala se je, da bi lahko odreagirala prej in ne čakala, da jo čustva preplavijo. Ko se to zgodi, je mnogokrat že prepozno. Zato je pomembno, da človek spremlja svoje odzive, da občuti kaj čuti, da zazna spremembe v svojem teslu in da prepozna kaj to je. Ko to ve, lahko pravočasno, še pravilno odreagira brez, da bi drugega prizadel in nehote izzval spor. Spoznal pa sem, da je njena stiska, stiska marsikaterega starša v času epidemije. Stiska, ki izhaja iz čisto objektivnih vzrokov, na katere kot posamezniki nimamo večjega vpliva, je danes vedno bolj in bolj prisotna. Biti doma, na čakanju, dnevno skrbeti za šolanje šoloobveznega otroka, biti z njegovo radoživostjo, ni lahko. Dan dnevu enak, brez možnosti večjih premikov lahko človeka notranje počasi razjeda. Sicer se trudi, da si dneve popestri, da se giblje kolikor se z vsemi omejitvami gibati sploh da, da si v kaosu ustvarja navidezno normalnost, a slej kot prej se pride do roba, ko se ne more več, ko na vrata duševne stabilnosti trkajo simptomi anksioznosti. Stabilnost starša pa se odraža tudi na stabilnosti otroka. Zavlačevanje z odpiranjem šol, predvsem nejasnost informacij ustvarja nepotrebno zmedo tako pri starših, kot tudi otrocih. Učne težave, ki se pojavijo pri pouku v živo lahko učitelj prepozna ter ustrezno ukrepa, da otroku ponudi dodatno pomoč ali pojasnila. Prek spleta pa se otrok, ki ne razume, zato da bi se izognil občutku sramu, raje izklopi. Tehnične težave v internetni povezavi pa so proporčni izgovor za umik. A kakšne posledice bo to imelo dolgoročno na znanje otrok? Nočem niti pomisliti. A še bolj kot znanje se mi zdi pomemben vrstniški stik, ki ga marsikateri otrok že mesece ni imel. Nadangel sam mi je v klepetu potarnal, da pogreša sošolce, da igra prek ekrana ni enaka igri v živio. Res je. Ni enako. Ob tem sem se počutil nemočnega, v stiski. Z Drago nama je na koncu le uspelo organizirati igro v živo in iskreno, lepo je gledati otroke kako se sami igrajo in imamo lahko odrasli več časa drug za drugega. Priznam, tudi meni je v danih okoliščinah kdaj pa kdaj težko. V marsičem moje življenje v zadnjih mesecih poteka drugače kot je pred epidemijo, a ne glede na to, sem uspel ohraniti določene aktivnosti, ki delajo moje življenje dokaj nespremenjeno. Ne glede na vse še vedno ohranjam občutek nadzora nad svojim življenjem v mejah omejitev, ki veljajo. Kdaj pa kdaj tudi na račun njihove krasitve, saj menim, da marsikateri ukrep, če ne že kar vsi, ki jih je odredila vlada, ni učinkovit, je morda celo protipraven in škodljiv. Ko pa pravo ne sledi življenju, je posledica v življenju njegova kršitev. Predan sem svojim ciljem. Ne glede na okoliščine ohranjam svojo dnevno rutino. Kolikor se pač da. Služba, psihoterapevtsko delo s klienti, mediacije, družina, a ne glede na iluzijo normalnosti trenutno trpijo najljubši konjički. A tudi tu so še vedno možne določene športne aktivnosti, ki zagotavljajo telesno in psihično stabilnost. Je pa res, da je nekaj, kar pogrešam. Tisto nekaj, ki je bilo možno v času prejšnjega življenja. To je najin čas za skupna razvajanja, romantičnih večerij v dvoje, obisk kina ali koncerta. Na trenutke se mi to zdi privid nekega življenja, ki sem ga živel še do nedavnega. To res pogrešam. Na trenutke me kar stiska, ker tega ni, a tudi tu sva našla način, da ohraniva vsaj del normalnosti. Kako pa se vi soočate z družinsko covidnorijo? Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|