BOLEZEN, UČITELJICA ŽIVLJANJAVčasih me kdo vpraša, kako je preživljati čas z ljudmi na urah psihoterapije. Povem mu, da je to zame ena od najljubših oblik preživljanja svojega časa, saj me njihova spoznanja, pogledi in doživljanja sveta bogatijo kot človeka. Njihova spoznanja so pogosto zame dragoceno darilo življenja, ki ga živim. Nedavno sem imel pogovor z osebo, ki je uspešno okrevala po hudi bolezni, ter se je na tej poti srečala in se še srečuje z jedrnimi vprašanji smiselnosti našega obstoja. Spoznanje, ki ga je delila z menoj je bilo, da četudi je materialnost pomembna in del nas hrepeni po njej, saj živimo v svetu, ki takšen je, so pristni stiki z najbližjimi in to, da lahko živimo življenje, kot si ga želimo, vrednote, ki osmišljajo naš obstoj. Ko se človek srečuje s smrtno boleznijo, je občutek negotovosti, »megle« v glavi tisti, ki ga straši bolj kot to, kar je jasno, ne glede na to kakšen je obet. Mir občuti, ko ve, kje je in kakšna je pot po kateri gre, saj imam takrat moč, da se sam odloča o tem, kako bo živel. In, ne glede na to, ali smo bolni, ali ne, smo minljivi. Smrt je neizogibno dejstvo življenja, naj si bo dolgo, ali kratko. Morda bolezen, ali nesreča, trajanje življenja skrajšata, a ne glede na to, smrt vedno pride, in tisti grozovit občutek strahu pred njo, pred lastno minljivostjo, je za posameznika sila težak. Umetnost življenja je najti smiseln odgovor na vprašanje:" Kako živeti z zavedanjem, da nisem večen?" Ko iskreno pogledamo življenju v oči lahko vidimo, da je na koncu te poti zelo globoka žalost, saj nam življenje vsak trenutek dneva, dan za dnem, hitro ali počasi, odteka. In tega toka ne moremo zaustaviti. Ob tem smo nemočni. Naša moč pa je v tem, da mu lahko sledimo in ga po najboljših močeh, čim bolj izpopolnjujoče živimo. Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
Ljudje živimo življenja, ki jih ustvarjamo sami, dan za dnem, s svojimi dejanji in odločitvami, ki včasih, na prvi pogled, to tudi niso. Želimo si spremembo, a v smeri le te pogosto ničesar ne naredimo in delamo vse, da stanje v katerem smo ohranjamo takšno kot je. Posledica je začaran krog stanja na mestu, ki nas ne zadovoljuje. . Mnogokrat mi ljudje na psihoterapiji rečejo:« Želim si, da bi bilo drugače, želim si neko spremembo, " a se kmalu za tem samo-cenzurirajo z »ampak«, ki vodi v naštevanje številnih ovir, s katerimi opravičujejo, da sprememba, ki si jo želijo, ni možna. Ljudje imamo pogosto zgolj idejo o spremembi in ta še ni sprememba sama. Ker ne poznamo poti kako bi jo lahko dosegli, se posledično zapletemo v neskončna razmišljanja »pro et contra«, o tem, kaj bi lahko, ampak … , ki ne vodijo nikamor in so le sama sebi namen. Tako se srečamo z neskončnim odlašanjem (prokrastinacijo), da bi pa vendarle lahko nekaj naredil in dosegel želeno. Da bi to lahko dosegli je nujno, da idejo o spremembi konkretiziramo, da jo iz idejne ravni pripeljemo v materialni svet, kjer lahko konkretno pogledamo na njo in vidimo dele le te, ki jih na idejni ravni ne vidimo, ter jo tako tudi realiziramo. To pa običajno ni lahko. A kdo je rekel, da je življenje lahko. je pa to lahko, če in ko dosežemo želeno spremembo na bolje. Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Osebna rast je pojem, ki ga pogosto slišim na urah psihoterapije, a redko kdo se vpraša, kaj konkretno to zanj je. Odgovori, ki jih ljudje povedo so različni in osebna rast vsakemu pomeni nekaj drugega kot bi morda obče mislili, da to je. Skupno vsem pa je, da osebna rast ni nikoli ravna, to je življenjski proces, ki je je poln vzponov, padcev, vijug in krivulj, ki se gibljejo v več kot eno smer, ravno v smeri nazaj dokler se ne gre naprej do cilja, ki ga želimo doseči.
Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! #istospolnost #družina #posvojitevotrok #ustavnosodišče #tradicionalnadružina #mavričnadružina #psihoterapija #psihoterapijakoper Ustavno sodišče Republike Slovenje je pred dnevi presodilo, da imajo istospolni pari pravico do poroke in da se jih pri posvojitvah otrok ne sme avtomatično izločiti. Menim, da je taka odločitev odraz zrelosti pravnega sistema države in družbe kot celote. V luči dogajanja v Združenih državah Amerike, je odločitev našega Ustavnega sodišča pot po kateri bi moralo človeštvo hoditi. A žal temu ni tako. Ob prebiranju komentarjev na družbenih omrežjih zaznavam, da se je odločitev Ustavnega sodišča mnogih dotaknila na zanje neprijeten način. Sprašujem se, kako to? Zato bom v nadaljevanju, v tej zvezi podal svoje videnje predmetne teme. Sklenitev zakonske zveze oziroma poroka, je na eni strani obred s katerim počastimo ljubezen med dvema, ki sta se odločila, da bosta del svoje življenjske poti prehodila skupaj. Pravno gledano je to upravni postopek, ki ga vodi matičar in ki ima po zaključku, za par, določene pravne posledice. Sklenitev zakonske zveze se vpiše matični register. V čem je sklenite zakonske zveze drugačna od registracije istospolne zveze? V pravnih posledicah, ki smo jih zapisali v dva različna zakona. V jedru pa gre za podoben obred. Tudi pri registraciji istospolne zveze gre za dejanje dveh, ki sta si izrekal ljubezen in se odločila del svojega življenja preživeti skupaj. Prav tako se v obeh primerih lahko naredi enako ali podobno po obredno slavje. S tega vidika osebno ne vidim nikakršnega zadržka, da bi se istospolno usmerjene osebe ne bi smele poročiti oziroma skleniti zakonske zveze z enakimi pravnimi posledicami kot jih ima ta za heteroseksualne pare. Vsakršno razlikovanje v mojih očeh pomeni neutemeljeno pravno in dejansko diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. In po slovenski ustavi je vsakršna oblika diskriminacije, ne le na podlagi spolne usmerjenosti, neustavna in nedopustna. Če se vprašam:« Kaj hrani dejanja človeka, ki vodijo v diskriminacijo sočloveka?« je to strah pred drugačnostjo, ali nepoznavanje le te. Včasih tudi zanikanje svoje prave spolne usmerjenosti, ki človeku prej škodi, kot pa navidezno družbeno koristi. Cena, ki jo ljudje, ki zanikajo svojo spolno usmerjenost, plačajo v kvaliteti lastnega življenja, je prepogosto velika in tragična. Ustavno sodišče je v nadaljevanju presodilo, da istospolni pari pri posvojitvah ne morejo biti avtomatično izločeni. Pravno in dejansko pravilna odločitev. Kaj je družina? Konceptov o tem je veliko, a predvsem verniki vidijo v tem zvezo moškega in ženske, ter otroka. A družina je več kot le to. Že desetletja so v ospredju predvsem enostarševske družine, ki rušijo koncept t.m. tradicionalne družine. In tak koncept rušijo tudi t.m. mavrične družine, ki pa so naša realnost. Ne glede na pravno ureditev take družine obstajajo, otroci v takih družinah že desetletja odraščajo in vse kar je Ustavno sodišče naredilo je, da se njihov položaj pravno uredi. So primeri, ko se starša ločita in eden svoje življenje zaživi v istospolni skupnosti. Kot starš otrok ima z njimi stike, ali so mu celo zaupani v vzgojo in varstvo tako, da mavrične družine niso nekaj nečloveškega. So odraz narave človeka samega. Zatorej, čemu diskriminacija? Strah, da bi istospolni pari zlorabljali otroke, da ti otroci ne bi bili heteroseksualni in nekega dne ne imeli svojih otrok, so odveč. To dejstvo negira dejstvo, da homoseksualno usmerjeni ljudje izhajajo iz t.m. tradicionalnih družin in kjer se jih heteroseksualnost očitno »ni prijela«. Torej, čemu bi se otroka, ki odrašča v homoseksualni družini »prijela« homoseksualnost? Poleg tega je za številne otroke odraščanje v tradicionalnih družinah pogosto nevarno, travmatično, saj je prežeto z družinskim nasiljem, odvisnostjo staršev od alkohola in drog, ter spolnimi in drugimi oblikami zlorab. Torej, tradicionalne družine niso absolutno varne in svete. Žal so prepogosto lahko tudi pravi pekel na zemlji. Nikjer ni zagotovila, da taka ne bo tudi mavrična družina, a verjamem, da tako kot so dobre tradicionalne družine, je taka lahko tudi mavrična družina. Sistem posvojitev v Republiki Sloveniji je precej tog in kompleksen. Vsi, ki bodo želeli posvojiti otroka bodo morali iti skozi enako sito in pri tem bo pristojni organ ugotavljal primernost para za otroka, pri čemer mora biti jedrno vodilo otrokova največja korist. Seveda to ne izključuje, da bo pristojni organ, ki je v osnovi človek s svojimi moralno etičnimi, ter verskimi, prepričanji, le ta vpletel v svojo presojo, a dobro bi bilo, da ravna strokovno in svoj vrednostni sistem pusti ob strani. Za konec pa še k vernikom. Menim, da taka presoja Ustavnega sodišča v ničemer ne spreminja ustroja moralno etičnih pravil vernikov, ki se borijo za tradicionalno družino. Lepo je, da se, a lepo je tudi, da sprejemajo drugačnost, ki nas bogati. Vernik ima vselej možnost, tudi ustavno zagotovljeno, da živi v skladu s svojimi verskimi prepričanji in da v takem duhu vzgaja tudi svoje potomstvo. Ima možnost ustvariti si tradicionalno družino, ima možnost posvojitve otrok, ter slednje vzgajati v skladu s svojimi vrednotami. Zaradi presoje Ustavnega sodišča menim, da vrednote vernih ljudi v ničemer niso ogrožene, ali da bi se jih spreminjalo, saj je potrebno upoštevati slovensko pravno ureditev, kjer v ustavi piše, da sta država in cerkev ločeni. Torej, kdor je veren lahko živi cerkveno pravo v civilni družbi in tisti, ki to ni, lahko živi civilno pravo brez vpliva cerkvenega. Oboji pa moramo živeti v medsebojnem spoštovanju, spoznavanju in sprejemanju drugačnosti, ker je to edina pot, ki vodi v mirno sobivanje. V nasprotnem primeru je nespoštovanje razlik lahko za človeka in družbo pogubno. Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! #istospolnost #družina #posvojitevotrok #ustavnosodišče #tradicionalnadružina #mavričnadružina Bil je eden tistih dni, ko čas teče počasneje, ali vsaj zdelo se mi je tako. Klepet ob kavi. Pogovor nanese na zanimivo temo o kateri običajno razmišljajo otroci, ali pa nanjo bolj odgovarjajo, ko jih vprašamo:« Kaj si želiš biti, ko boš velik?« Odgovori so običajno pestri, seznam inovativen, v zadnjih letih, spričo pojava novih poklicev, toliko bolj širok. Spomnim se, da sem si kot otrok želel biti avtomehanik, kasneje zdravnik, nekje vmes pa astronavt. A na koncu sem postal psihoterapevt. Govori se, da postanejo psihoterapevti tisti ljudje, ki se za opravljanje tega poklica odločijo primarno zato, da bi pomagali sebi. Morda je v tem kanček resnice, a sam študij od specializanta psihoterapije zahteva, da se med študijem tudi sam udeleži psihoterapije in da opravi določeno število ur osebne izkušnje. To je specifika tega dela, saj je za to, da bi lahko pomagal drugim nujno, da se tudi sam soočim s temnimi kotički svoje psihe in pogledam tja, kamor najraje ne bi. S tem pridobim izkušnjo procesa po katerem bodo hodili tudi klienti. Osebno sem se za to pot odločil, ker me je od otroštva dalje zanimala duhovnost, od srednješolski dni pa tudi psihologija, a me je prva študijska pot vodila v pravne vode, v katerih pa se nisem najbolje znašel. A ker je v življenju največja napaka ta, da si človek ne upa slediti svojim sanjam, še posebej, ko se pojavi priložnost za to, sem na pragu srednjih let razprl jadra in zajadral sanjam naproti. V različnih življenjskih situacijah sem si vedno želel vedeti, zakaj živim, kot živim. Zakaj se meni dogaja to, kar se drugim morda ne. Iskanje odgovorov v knjigah, seminarjih in delavnicah mi je na tej poti le delno pomagalo, saj sem z leti spoznal, da tovrstna angažiranost predstavlja zgolj pasivno delo na sebi. Vsekakor nezanemarljivo znanje za občo razgledanost, a odločno premalo za globljo osebno spremembo. Ta od človeka, ki želi pri sebi nekaj dojeti ali spremeniti, zahteva, da se poda na pot raziskovanja svojega notranjega vesolja. In psihoterapija je med drugim ravno to. Spoznavanje lastnega, notranjega vesolja, planetov in ozvezdij, ki ga sestavljajo, predvsem pa spoznavanje interakcij med njimi, sil, ki jih premikajo, ter učenje kako sobivati s tem, ko nečesa ne morem spremeniti in kako nekaj spremeniti, ko to lahko. V tem je tudi bistvo koncepta zdravja katerega prepogosto razumemo le kot odsotnost bolezni oz. motnje. A pogosto bolezen oz. motnja je in je ni mogoče v celoti pozdraviti. Takrat se moramo zato, da bi lahko živeli kakovostno, naučiti kako živeti, ko nečesa ne moremo spremeniti. Naučiti se moramo sprejemati sebe in biti s tem, kdo smo, taki kot smo. To ni resignacija iz obupa, to je zavedanje, da takšen kot sem, sem kot človek vreden, da sem »ok«. Ob mnoštvu prepričanj, ki sem jih ponotranjil to vselej ni bilo lahko, včasih je tudi bilo nemogoče, a pogosto se je dobro izteklo. Sedeč na terapevtskem stolu poslušam zgodbe ljudi, ki jih ti morda še niso podelili z nikomer. Osebe se pred menoj notranje razgalijo, pogosto v dno svoje duše in pri tem noben psihoterapevt ne more ostati ravnodušen. Od načina kako se odzovem na klientova čustva in misli, je pogosto odvisna uspešnost psihoterapije. A nisem jaz tisti, ki zdravi. Tisto kar zdravi, je odnos, ki ga oblikujeva skupaj s klientom. Občutka varnosti in zaupanja sta ključna za dobro psihoterapevtsko delo. K temu svoj delež dodajo še psihoterapevtova izkušenost, strokovnost in osebna zrelost. So trenutki, ko sem vesel in so trenutki, ko to nisem. Žalost, jeza in obup, ter mavrica ostalih čustev, v trenutkih osebne krize, ali ko jih doživlja klient, so psihoterapevtska realnost. Vsak klient je unikaten, četudi so njihove zgodbe podobne. Vedno bolj spoznavam, da je opravljati to delo čast, saj mi ljudje dovolijo vstopiti v njihova življenja, v tistih delih, kjer to želijo, omogočajo mi spoznavanje »Univerzuma človek« in s tem tudi samega sebe, kar me kot človeka bogati. Psihoterapevtski proces vselej potek dvosmerno in od mene terja vseživljenjsko delo na sebi. Spoznavanje sebe in svojih temnih peg, ki se pokažejo v odnosu s klientom, je potrebno ozavestiti zato, da bi lahko lažje in bolje podpiral klienta, ko ta raziskuje svoje notranje vesolje, še posebej takrat, ko mu je ob tem najtežje. Če se v realnem življenju lahko človek v stiski znajde sam, med psihoterapijo to nikoli ni. Deliti usodo drugih, četudi je to lahko pogosto tudi zame težko, je na drugi strani darilo, ki življenja, ki vsakemu od nas omogoča, da ga bolje spoznamo in da bolje spoznam sebe. Četudi smo si ljudje podobni, v življenju doživimo izkušnje, ki so podobne izkušnjam drugih, je dejstvo to, da je vsaka oseba, vsak klient enkratna zgodba. Hvala vam zanje. Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Pisalo se je leto 1994, ko je v kinematografe prišla danes že kultna komedija The Mask z Jimom Carreyem v glavni vlogi. Tisti, ki ste film gledali, se boste spomnili, da je bil osrednji lik malček neroden bančni uslužbenec, ki mu v življenju ni najbolje šlo. Sploh v ljubezni ne. A življenje je hotelo, da je našel skrivnostno masko, ki je iz njega, ko si jo je nadel, izvabila vse najbolje in še več. Iz običajnega človeka se je prelevil v svoj alter ego. Vsak od nas, v različnih družbenih vlogah in situacijah, nosi svoje maske katerim smo ljudje skozi tisočletja dali raznovrstne, simbolne pomene ter jim posvetili številna praznovanja. O pomenu, ki ga imajo maske za človeka obstajajo številni pogledi, sam pa želim izpostaviti predvsem enega. Psihološkega. Med vsemi maskami pa se želim posvetiti le njej. Eni in edini, ki se je dotaknila vseh nas. Tisti brez katere si danes, pa najverjetneje še nekaj čas, ne moremo predstavljati svojega življenja. Tisti, ki je ob marčevski razglasitvi epidemije v Sloveniji postala nov komercialni in kriminalni hit. Želim se posvetiti le njej, katere funkcionalnost pri zagotavljanju zaščite mojega zdravja je bila predmet nasprotujočih si strokovnih debat. Upam lahko le, da je druženje z njo smiselno, saj sam v njem smisla ne vidim. Ko sva se spoznala mi je bila sicer všeč. V meni je zbudila tisti speči otroški del, ki se je nekoč tako rad igral skrivnostne igre v katerih so bili udeleženi kavboji in Indijanci, roparji in policisti, ali pa me je vrnila v svet japonske kulture in skrivnostnih bojevnikov ninj, ki so svoje obraze skrivali za črnimi maskami. Ja, nostalgični spomini na brezskrbno otroštvo, v ne ravno brezskrbni sedanjosti. Prvič sva se javno družila ob prvem nakupovanju. Od tedaj sva tudi pri vsakem nadaljnjem zvesti par. Kljub lepim spominom iz otroštva pa mi njena nova namembnost ni nikoli bila všeč. Vsakič, ko si jo nadenem se soočim z neprijetnimi občutki. Od sramu zaradi misli, kaj si bodo drugi mislili o meni, do krivde, da morda le ne ravnam pravilno ter strahu pred posledicami mojega ravnanja, saj zakrivanje obraza v naši kulturi, v normalnih družbenih razmerah, razen v izjemnih primerih, ni ravno običajnem pojav. Do nedavnega bi še kak ksenofob vedel povedati kako sporno izjavo na temo zakrivanja obraza pripadnic nam vsem dobro znane veroizpovedi. A to, ker je še včeraj za nekatere morda bilo sporno, je danes za vse nas popolnoma normalno. Zakrivanje obraza je danes „in“ in „off“ si, če tega ne počneš. Med nošenjem maske sem se in se še vedno soočam s številnimi vprašanji, od psiholoških do tehnično obarvanih. Življenje z njo in pod njo mi ni lahko. Celo tvegano je, saj če ni prava, je vsak moj vdih lahko tudi zadnji. Hitenje ni njena vrlina. Sili me v počasnost bivanja samega sebe s seboj in svetom, ki me obdaja, Sooča me z načinom biti, ki mnogim med nami pred epidemijo ni bil znan, a smo ga bili primorani osvojiti med njo. Spoznal sem, da so oči odsev duše, da pa je obraz tisti, ki pove kdo sem. In ko ga ne vidim, je občutek sila neprijeten, včasih prav zastrašujoč. Kar ne vidim, ne poznam in če ne poznam se lahko sproži občutek strahu zaradi neznanega in potencialno ogrožajočega. Obraz je ogledalo naših čustev. Že pogled nanj mi pove kako se počuti človek, ki stoji pred menoj. Je vesel ali žalosten. Zdrav ali bolan. Obraz je jezik, ki nam je vsem dobro poznan, o nas samih drugim pove več kot tisoč besed, ki jih izrečemo. Če vidim tvoj obraz, vem kdo si in če ti vidiš mojega, veš kdo sem jaz. Naša komunikacija in odnosi na sploh so brez pogleda nanj močno okrnjeni. Kako te prepoznati, da bom vedel, kdo si pod njo? Izkusil sem zanimivo izkušnjo prepoznavanja osebe, ko so postali drugi deli njenega telesa in dodatki na njem pomemben vir informacij o tem kdo je. Obraz je tako pomemben za naše sporazumevanje, da smo si še v svetu virtualnosti izmislili smejkote, da smo lahko hladni pisavi dodali del človeške topline. Četudi še vedno obstaja govor, ki nam omogoča medsebojno sporazumevanje pod maskami, pa so med nami tudi ljudje, katerim nošenje mask drugih otežuje stik z njimi. Mimika obraza je v znakovnem jeziku gluhonemih pomemben vir informacij. Le predstavljam si lahko, kako neprijetno je človeku, ki ne more komunicirati s svetom, ko ga drugi ne razumejo, a morda niti ne pomislijo na to, da so sami, nehote del problema. Je že res, da nam maske na obrazih zagotavljajo zaščito, ali ščitijo druge pred nami samimi, a ob tem ne smemo pozabiti tudi na to, da predstavljajo oviro, ki spreminja naše vsakodnevne medčloveške odnose in način našega sporazumevanja. Topel objem ali nasmeh na obrazu sta za marsikoga pogosto edino zdravilo, ki ga potrebuje, ko se sooča z lastno stisko. Zato ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov ne pozabimo na to kaj nas dejansko dela človeške in ko je to varno ter potrebno, pokažimo svoj pravi obraz. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Celotna skupnost se je praktično čez noč znašla na robu apokalipse, ki smo jo le slutili, zavestno negirali, v globinah naše psihe pa prav gotovo pričakovali ter upali, da je ne bo. Sistem se odziva kolikor se pač lahko, saj sistem ni stroj. Sistem smo ljudje in žal stvari kdaj pa kdaj škripajo. A če se napake prepoznajo, se jih lahko odpravi. Sistem se tako izboljša v dobro vseh nas.
Družinski odnosi so podvrženi dnevnim spremembam, ki s časom postanejo tudi življenja spreminjajoče spremembe. Del teh sta med drugim tudi procesa separacije in individualizacije, ki se pričneta že v zgodnjem otroštvu, zaključi pa …. hmmmm. In tu se pričenja moja dilema ter razmišljanje o današnji temi. Kdaj se proces separacije in individualizacije resnično zaključita, če sploh kdaj ter kdo ga mora opraviti in kako. Ljudje smo čustvena in čuteča bitja. Človeški dotik med otrokom in roditeljem je ključnega pomena za njegov zdrav telesni in psihološki razvoj. Omogoča proces navezanosti kateremu pa sledita procesa separacije in individualizacije. Separacija temelji na naši potrebi po avtonomiji, po biti »Jaz« v svetu. »Jaz« ločen od drugih in obenem povezan z drugimi. Le uspešna separacija vodi v individualizacijo. Človek mora najti samega sebe in svoj življenjski smisel. To pa je včasih lažje reči, kot pa dejansko storiti. Ni redko, da se že odrasle osebe še vedno sprašujejo temeljna eksistencialna vprašanja o tem, kdo sem, kaj je smisel življenja in kaj si dejansko želim ter kako to doseči, kdo mi kot oseba v odnosih ustreza in kdo ne. Pomembno je najti samega sebe in zavedati se, kdo sem. Ko govorimo o separaciji ločimo več vrst le te. Fizično separacijo, to je rojstvo otroka, čustveno separacijo, to je, ko starš prekine stanje simbioze z otrokom in lahko le temu odraslo reče »ne«, ne da bi se ob tem počutil slabo. Separacija nalog in odgovornosti, ko starš na določeni točki preneha prevzemati odgovornost za otrokovo življenje in si dovoli, da mu omogoči lastno izkušnjo. Tu so še separacija identitete, ekonomska in stanovanjska separacija. Na poti od zibelke do odraslosti mora otrok narediti mnogo razvojnih korakov in prav na vsakem od njih se lahko zatakne ter tam obstane. Skupaj z njim pa morata svoje razvojne korake narediti tudi starša, ki se ob odhodu odraslega otroka od doma soočita z novo družinsko, ali bolje rečeno, partnersko dinamiko. Soočita se s t.m. sindromom praznega gnezda. Ob odhodu otroka, se pokaže dejanska kvaliteta odnosa, ki sta ga dva gojila skozi leta. Ker je v času odraščajočega otroka funkcija starševstva primarna, je partnerstvo kot tako pogosto odrinjeno na stranski tir. Vse razpoke slednjega pa se v svoji dejanski, običajno boleči, luči pokažejo, ko par ostane sam. Starše, ki ob odhodu odraslega otroka običajno že zajadrajo v srednja odrasla leta, tudi na njihovi življenjski poti čakajo pomembna razvojna vprašanja, katerim pa se le redki posvetijo v zadostni meri. Namesto tega se še dalje ukvarjajo in želijo krojiti življenja svojih že odraslih otrok in celo vnukov. Nekateri starši žal ne dojamejo, da se je njihov otrok podal na najbolj vznemirljivo pot svojega življenja, na pot samostojnosti. In naloga staršev je, da se tudi oni sprijaznijo s tem, ter ga pustijo oditi. To vsekakor ne pomeni prekinitve sorodstvenih stikov. Pomeni le, da se morajo starši zavedati, da odrasli otrok ni več otrok, ki bi se vedel in ravnal tako, kot si oni želijo, da bi se. Običajno je, da na razumski, deklaratorni ravni lahko rečejo, da otroka ne ovirajo in mu želijo le pomagati, a po drugi strani je pomoč dana le, če se odrasli otrok pokori njihovi volji, zahtevam in pogledom. Drugače je v njihovih očeh le še otrok, ki ni sposoben samostojnega življenja. In to je iskreno žalostno. Vsak otrok si namreč želi, da bi bil samostojen in da bi bil staršem v ponos, da zmore sam. Če odrasli to zmore je prav gotovo, da so starši dobro opravili svoje delo in otroka naučili samostojnosti ter neodvisnosti. Marsikateri odrasli si želi, da bi ga starši končno videli kot odraslega, mu zaupali in ga na poti po kateri hodi, ne ovirali. Žal nekateri premorejo subtilno manipulacijo, ki v odnosu starš, odrasli otrok, ohranja otroško raven. So vam znane besede, »Vse smo ti dali, nič ti ni manjkalo, ti pa …« ali »Le pomagati smo ti hoteli, ti pa tako nehvaležen do nas«. Večno, subtilno ali pa kar direktno in odkrito pogojevanje, ki je toliko bolj moteče, če se odrasli otrok še ni popolnoma ekonomsko in stanovanjsko separiral od staršev, kar pa je danes, glede na razmere na nepremičninskem trgu in položaju gospodarstva, sila težko doseči. In tako so odrasli otroci in njihovi nezreli starši obsojeni na skupno življenje tudi v zrelih letih, podvrženi uničujoči in utrujajoči dinamiki odnosa otrok starš. To od odraslega otroka zahteva, če želi izpeljati separacijo do konca ter razviti svojo identiteto, da staršem neprestano postavlja meje, ohranja in izraža svoj »Jaz« v odnosu z njimi, a obenem, da tudi vešče krmari med konflikti, ki iz takega odnosa izhajajo, dokler tudi starši sami ne naredijo potrebne spremembe in končno dojamejo, če sploh kdaj, da je njihov otrok star »že 50 let«. Menim, da ko starši želijo pomagati otroku, je zrelo ravnanje tisto, ko se vprašajo, zaradi česa mu želijo pomagati in ali je otrok za njihovo pomoč prosil. Če je, je v ospredju želja otroka, da mu starši pomagajo pri realizaciji njegove in ne njihovega, želenega cilja. Če za pomoč ni vprašal, pa je dobro, če se starši vprašajo kako je njim, ko je kdo, kdaj posegel in presegel njihove meje, ko sami tega niso želeli. Dejstvo je, da je le odnos odraslega starša in odraslega otroka tisti odnos, ki obema omogoča, da gradita zrel, odrasel starševski odnos, kjer starš ne bo več čutil potrebe, da skrbi za lastnega otroka in mu ureja življenje kot misli, da je prav, ter za odraslega otroka, da bo končno samostojen in neodvisen v svojem življenju počel kar si želi početi, za to prevzemal tudi odgovornost, ter obenem se zavedal, da ima vselej nekje družino, ki mu bo stala v oporo, če bo to v življenju še kdaj potreboval. Separacija je vselej dvosmerna pot, ki jo morajo otroci in starši prehoditi skupaj, da se razpotju uspešno razidejo. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Blagajna. Stojim v vrsti. Pred menoj mati z otrokom. Ženska tridesetih. Ob njej punčka. 3 ali 4 leta. Čisti »cuker« z igrivim pogledom. Igra se s kovancem. Kovanec pade. Skotali se med mize in izgine. Blagajničarka reče mami:«50 centov«. Mama opazi, da je kovanec, s katerim je želela plačati posodico za hrano, »sfrlel« po tleh in se skril med mize. Želi ga poiskati. Ne najde ga. Živčnost v njej narašča. Očitno. Hčerko prične nervozno spraševati kam je vrgla kovanec. Punčka jo nedolžno gleda s skoraj solznimi, modrimi očmi. Občuti strah. Mamica je jezna. Jezna je name, ker sem nekaj naredila, nekaj narobe. Mama še enkrat pogleda za kovancem, a ga žal ne najde. Hčerko okara s prijaznimi besedami. Blagajničarki reče, da se bo vrnila. Prime punčko. Povleče jo za rokico in z njo poletita proti mizi. Vmes plačam in grem za njima. Opazim, da jo pred mizo, kljub temu, da je komaj še lovila materin korak, jezno prime in ihtavo dvignila na otroški stol. Ponovno jo okara. Nesposobna in neodgovorna si. Punčka objokana. Ne ve, ne razume. Za kaj je mamica vsa iz sebe. Samo 50 centov mi je spolzelo iz rokic. Mamo to še bolj znervira. Vzame denarnico in odhiti nazaj do blagajne. Presenečen sem. Občutim jezo. Gospe bi najraje »rekel dve«. Morda bi celo moral. A nisem. Nihče ni. Kako bi ravnal/i, če bi bila punčka pes? Upam, da ne tako, kot sem. Bil sem tiho, ko bi moral spregovoriti. Sprašujem se ali je otrokovo dobro počutje resnično manj vredno kot 50 izgubljenih centov? Ne. Sprašujem se ali bi lahko nevrotična mati ravnala drugače? Bi. Prav gotovo bi! A bi to želela? Ne vem. Morda. Ne glede na razlog njenega nevrotičnega odziva ta ni bil ustrezen. Zrela ženska bi morala vedeti v dani situaciji ustrezno regulirati svoja čustva. Razumem lahko, da se je tudi sama znašla v stiski, saj je bilo ozračje v restavraciji, zaradi gneče napeto, čakajoči ljudje v vrsti lačni, a nihče od tam stoječih ni ničesar rekel. Vsi bi lahko mirno počakali. Žal mi je, da ji nisem kupil posodice za hrano. Za 50 centov bi kupil izgubljeno otroško srečo. Žal nisem vedel kaj bo. To kar je bilo pa prav gotovo ni odraz zrelosti starša. Kakšno bi bilo njeno pravilno ravnanje? Gospa bi z lahkoto in sproščeno rekla blagajničarki, da se bo vrnila z denarnico in da pri njej začasno pušča plastično posodico za hrano. Skok do mize in nazaj. Blagajničarka bi do njene vrnitve opravila svoje delo. Zrela mati bi morala dojeti, da izgubljenih 50 centov ni vrednih njenega nevrotičnega izpada in ustvarjanja stresa pri otroku, ki mu je kovanček nehote padel iz rokic. Vedeti bi morala, da so strah, sram, jeza, nemoč čustva, ki so njnen “problem”, ki ga očitno ne zna ali noče obvladati in da je z vsemi besedami, ki jih je izrekal svoji jokajoči hčerki, le tej dala težko popotnico za odraslost. Vsaka beseda, še posebej tista, ki smo jo deležni v stresu, seže globoko v nas in tam, na naši duši za vekomaj pusti svoje sledi. Pri otroku, katerega regulacija čustev je v močni odvisnosti od starša, pa je to toliko bolj pomembno. Bodite zreli starši, če ne, ne imejte otrok. Tako si boste olajšali svoje in življenje tistih, ki za vaše nevrotične izpade niso ničesar krivi. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Slovenska ljudska modrost pravi, da:”Janezek velja toliko, kolikor zna”. Če zna, velja. Velja kot človek. Ima vrednost kot človek in kot tak je tudi sprejet. Ljudje radi rečemo:”Kako priden si bil” in to le, ker je drugi nekaj znal narediti, ker je nekaj naredil prav, ker je nekaj naredil tako, kot smo sami pričakovali, da bo. Zato ima drugi vrednost, mi pa ga sprejemamo kot takega. Kaj pa, ko drugi ne zna, ko nečesa ne naredi tako, kot smo pričakovali, zahtevali, upali, da bo? Kaj stori starš, ko otrok nečesa ne zna? Osebnostno zrel starš bo otroku dal vedeti, da tudi če ne zna, je to ok, da je zato, ker ne zna še vedno kot človek vreden da je in da ga ima rad. Tudi, če ne zna. Ne znati ni napaka. Ni narobe nečesa ne vedeti. Naučil ga bo, da bo znal, da se bo, ne le kot otrok, temveč predvsem kot odrasla oseba sebe sprejemal kot vrednega tudi, ko nečesa ne bo znal, kritikam drugih navkljub. Brez prefinjenih očitkov s slogu “kako tega ne znaš, “oh, kako si neroden”, “od tebe sem pričakoval več”. Kaj to pove o tistemu, ki to izreče? Kako sam sebe ceni kot človeka in kaj od sebe zahteva, da bo sprejet od drugih? Čemu drugega očrniti z izpostavljanjem njegove šibkosti samo zato, da prekrijemo lastne in povečam sebe ter svojo nezmotljivost, ki je ni in je le iluzija, notranja želja dobljena od drugih zato, da bi drugim ugajal in od njih bil sprejet. Občutek lastne vrednosti, kako sebe sprejemam kot človeka je močno povezan s sramom. Sram, je poleg strahu, vladar sveta. Vsaj v slovenski družbi. Ko otrok ne zna, mu nezreli starši s tem, ko mu podajo očitek, da ne zna, dajo tudi pečat sramu. Pa ne le starši. Tudi vzgojitelji in učitelji, celoten šolski sistem ceni tiste, ki znajo. Tiste, ki ne pa so izobčenci sistema, ki sam sebe ne ceni, ko ne zna, ker dejstvo je, da pogosto marsičesa ne zna. Tudi sistemi so nevedni, saj so sestavljeni iz nevednih ljudi. “Sram te bodi, kako tega ne znaš?”, “Hahahaha, glej ga butla, nimaš pojma, skrij se raje!”. Znano? Slišano? Doživeto? Kaj tak otrok, odrasli občuti, ko to sliši, doživi? Sram! Sram, ker ne znam. Ker ne znam, nisem vreden kot človek, saj Janezek velja toliko kolikor zna. Žal nehvaležna popotnica, ki jo starši prepogosto dajo svojim otrokom, ki kot odrasle osebe živijo z nezavednim občutkom sramu, da niso vredni, ko nečesa ne znajo in zato, da bi bili sprejeti in da bi znali, se iz dneva v dan ženejo za aktivnostmi, ki jih v biti uničujejo. Delo cel dan, nepretrgana izobraževanja, mnogoteri akademski, službeni in drugi nazivi. Lovljenje uspeha za vsako ceno. In vse to le zato, da imamo vrednost. Da smo nekomu pomembni, ker sami sebi to nismo ali se vsaj na nezavedni ravni kot take doživljamo. A spoznanje in sprejetje slednjega ni lahko. Uvideti, da me je sram, ker ne znam. Sprejeti to spoznanje kot dejstvo, ki je. Si dovoliti sram občutiti. Biti z njim in ga sprejeti. Uvideti in sprejeti, da sem kot človek, ki ne zna in ki dela napake, vreden ni lahko. Je pa mogoče. Jeza, ki jo generira občutek nemoči zaradi neznanja nečesa in direktno ali prefinjeno izrečeni očitki drugih, niso pot odrešitve. Je pa jeza nujna, da se človek aktivira, da postavi mejo in ustvari prostor kjer si bo dovolil biti jaz. Človek sem in kot človek vem, da veliko ne vem. Vem, da lahko vselej še veliko izvem in vem, ko to izvem. Ni me sram, če nečesa ne vem in ni me sram, če delam napake, ker ne vem. Ker spoznanje, da ne vem je moč, da lahko izvem to česar še ne vem. Neznanje je vrednota. Neznanje je gonilo človekovega razvoja. Kaj vse smo kot posamezniki in kot civilizacija dosegli, ker nismo vedeli. Ker nismo vedeli smo raziskovali. Sebe in svet. Vesolje. Radovednost, da izvem česar še ne vem, je gonilo. Vsak otrok, ko shodi in se loči od staršev, je prostor neznanja, ki se polni z življenjskimi izkušnjami. Kot človek vem, da sem vreden ne glede na to koliko ne/vem. Kot bitje sprejemam svojo nepopolno popolnost in s tem sem ok. Vreden sem, ker sem to kar sem. Kar sem bil in še bom. Le človek. In to mi je dovolj. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! |
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|