Pri soočanju s konflikti, ki nastanejo znotraj družinske komunikacije, je ključnega pomena kako se vsak član družine odzove nanje. Od tega je odvisen tudi način iskanja rešitev. Celotna družbena situacija in številne omejitve, ki jih država odreja državljanom, povzročajo vedno več stisk, ki posledično vplivajo na družinske odnose. Če k temu dodam še redno ukvarjanje staršev z otroki, njihovo živahnost in nemir, ki je delno njihov, delno pa čutijo tudi nemir in napetosti staršev, ter dinamika samega para botrujejo temu, da se kdaj potrebuje umik. Sam sem ga. Nujno. Tako psihičnega, kot tudi fizičnega Skrb zase, za svoje dobro počutje, se mi zdi ključna za to, da lahko v odnosu delujem optimalno. Umik ni beg. Umik je preprosto skrb zase, za stabilizacijo svojega notranjega, čustvenega dogajanja. Nekdo potrebuje za to pet minut, drugi morda pet ur. Pomembno si je vzeti čas zase, saj je sobivanje že v normalnih razmerah zahteven in zapleten proces, v trenutni situaciji epidemije, pa je to toliko bolj. Večja je družina, več je medsebojnih interakcij, ki jih mora vsak član vzdrževati in vzdržati. Ob vsem tem pa se tudi soočati s samim seboj. Pri vsakodnevni komunikaciji uporabljamo različne strategije soočanja s problemi in iz njih izhajajočih konfliktih. Umik, prevlada, prilagajanje, kompromis, reševanje so le nekatere od njih. Obstaja pa še tretja pot. Za umikajoči se stil soočanja je značilno, da doseganje ciljev in ohranitev odnosa za posameznika nista pomembna. Oseba se iz odnosa umakne. Umik je lahko fizičen ali psihološki, pri čemer se lahko oseba umakne iz odnosa oziroma interakcije z drugo osebo ali pa le iz področja konkretne problematike (npr. umolkne). Za prevladujoči stil soočanja je značilno, da so osebi njeni osebni interesi zelo pomembni, odnos oziroma interesi drugega pa ne. Oseba običajno poizkuša uveljavljati svoje mnenje, svoje rešitve ali način, svoje poglede in interese. Ne želi izgubljati časa za iskanje alternative. Pri prilagajočem se stilu osebi njeni osebni interesi niso toliko pomembni ali pa se jim lahko odpove. Ta oseba v ospredje postavlja dobre odnose. V konfliktni situaciji poizkuša pomiriti vzdušje in zgladiti konflikt, da bi se ohranil dober odnos oziroma vzdušje. Ob tem se lahko počuti nemočno in v stiski, toliko bolj, če pri razreševanju konflikta ni uspešna. V skrajnosti lahko obupa. Pri kompromisnem soočanju so osebi pomembni tako njeni osebni interesi kot tudi odnos. Taka oseba praviloma ni pripravljena iskati rešitve ali ne verjame, da obstaja boljša rešitev kot je kompromis. Oseba se ve pogajati in iskati hitre rešitve tudi, če mora v svojih zahtevaj popustiti. Običajno je to pripravljena storiti le toliko, koliko je to potrebno, da se najde skupna, sprejemljiva rešitev, a običajno ne več kot za polovico. Ob tem izpostavljam še razliko med kompromisom in konsenzom. Iz pozicije tretjega, bi lahko dejali, da gre za enaka procesa, a to nista. Temeljna razlika je v umski naravnanosti oseb, ki poizkušajo konflikt rešiti. Pri kompromisu dva poizkušata najti rešitev, ki je sprejemljiva za oba, ob tem pa štartata iz pozicije, da če se ta želi doseči, je potrebno popustiti. Popuščanje pa pomeni, da se mora oseba odreči nekaterim lastnim interesom, kar pa je v konfliktni interakciji težko doseči, saj imajo ljudje občutek, če bodo to storili, da bodo dejansko, kljub rešitvi spora, nekaj izgubili. Tega pa običajno nihče ne želi. Zato je iskanje konsenzualne rešitve boljši pristop. V osnovi se bo vsak moral nečemu odreči, a pri iskanju konsenza gre za iskanje rešitve, ki bo sprejemljiva za oba. Fokus ni več na tem, čemu se moram odreči temveč na temu, kaj želim, kaj je zame v določeni situaciji še sprejemljivo. Seveda za dosego še sprejemljivega se bom moral vsekakor dejansko nečemu odreči, a fokus naj ne bi bil na temu čemu se odrekam, torej na izgubi, žalovanju za izgubljenim, temveč na tem, kaj bom s tem dosegel, na želenem in sprejemljivem cilju. Konsenzualna rešitev problema bo vplivala tudi na razrešitev in prenehanje konflikta samega. V primeru tretje poti, to je spremembe ali transformacije konfliktne interakcije pa sta osebi pomembna tako lasni interes kot tudi interes drugega oziroma odnos z drugim. Oseba si prizadeva poiskati optimalno rešitev pri kateri uveljavi lastne interese ali poglede in hkrati obdrži dobre odnose. Gre za proces kreativnega iskanja rešitev na določen problem. Blizu je kosenzualnemu načinu, a se od njega razlikuje v tem, da osebi ni pomembno le najti rešitev problema temveč tudi obdržati dober odnos. Kako to znanje prenesti na družinsko komunikacijo. Menim, da je v trenutkih stiske, nemoči, živčnosti in ostalih občutkov, ki se rojevajo iz družinske dinamike ključno to, da najdemo rešitve, ki so plod spremembe oziroma transformacije konfliktnih interakcij, ki temeljijo na konsenzu, torej temu, kar je za oba partnerja pomembno zato, da bi lahko bil njun odnos boljši, ob tem pa, da se nihče od njiju, ob tem ne počuti prikrajšanega. Kajti le z uveljavitvijo lastnih interesov in s tem povezanim občutkom, dosegel sem, kar sem želel, bosta oba bolj zadovoljna, partnerski odnos boljši, družinska dinamika pa srečnejša. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
Zadnje dneve sem na družbenih omrežjih gledal družinske posnetke, ki bodisi na realen, bodisi na šaljiv način prikazujejo dinamiko konflikta v med družinskih odnosih. Priznam, nekaterim, sem se iskreno nasmejal četudi bi sam v realnosti morda enako norel. Dnevno prebivanje svete štirice je sila zanimiv proces, ki zahteva od nas zrelo čustveno regulacijo, primerno izražanje ter skrb zase in druge. Seveda to lahko rečem le za naju z drago. Od Nadangelna in kosmatinca tega ne morem pričakovati čeprav naju je prvi pred spanjem prijetno presenetil ter nama vsem postregel čaj. Iskreno, ponosen sem nanj, da smo družinsko pester dan končali v miru. Kaj se je dogajalo vmes, pa bo tema današnjega pisanja. Ko se govorec in slušatelj ne razumeta, to še ni problematična situacija, saj jo lahko, s skupnimi močmi, razrešita, o čemer sem pisal v prejšnjih objavah. Če pa vsak od njiju prične trmasto vztrajati na svojem prav, ob tem v popolnosti prezre drugega, pa imamo opravka z novo situacijo v komunikacijo, to je konfliktom. Nekoč sem nekje prebral, da je del vsakega konflikta tudi problem, da pa vsak problem nima tudi konflikta. Da ponazorim. Če se kot družina odločamo kam iti na popoldanski sprehod, ob tem si vsak član želi iti drugam, imamo problem, ne pa nujno tudi konflikta, saj se lahko v miru, s poslušanjem in uslišanjem drug drugega dogovorimo kam bomo šli. Tako problem ne preraste v konflikt. In kaj konflikt je? Definicij je več. Konflikt je razumljen kot konkurenčen položaj, v katerem se vpleteni strani zavedata nekompatibilnosti potencialnih prihodnjih možnosti, in kjer vsaka stran želi zavzeti položaj, ki ni kompatibilen z željami druge strani (Boulding, 1652). Konflikt je lahko stanje, ko dva ali več sistemov, znotraj istega sistema oziroma teritorija ne funkcionirata optimalno zaradi (delne) neusklajenosti sistemov. Gre za stanje, ko dva ali več posameznikov znotraj določene skupine ali odnosa oz. na določenem področju ne (so)delujejo optimalno zaradi njihove (delne) neusklajenosti (Iršič, 2010). Torej konflikt je stanje, ko se najmanj dve osebi »zakopljeta« vsaka na svojem bregu in pri svoji poziciji tudi vztrajata. Čustveno je konflikt povezan s čustvom jeze, ki nas spodbuja k boju, vztrajnosti, uveljavljanju svojih pogledov oziroma stališč. Včasih jeza preraste c bes. Bistvo konfliktne situacije pa je, da ne glede na jezo, ki jo dva izražata drug napram drugemu, verbalno ali ne, imamo opravka z osebama, ki običajno nista v kontaktu z lastno nemočjo in strahom pred neuspehom. H konfliktu lahko pristopamo iz dveh različnih pozicij in sicer prve, ki je razreševanje konfliktov, ta konflikt vidi kot neko nezaželeno stanje, katerega je potrebno rešiti, in druga, ki je upravljanje s konfliktom, ta konflikt dojema kot dinamičen proces med dvema polaritetama, ki ju predstavljata eskalacija in deeskalacija konflikta. Izhaja iz prepričanja, da je ničelno stanje konflikta idealizirano in da v življenju tako stanje dejansko ne obstaja, zato konflikta ni mogoče rešiti temveč lahko z njim le upravljamo. Bistvo konflikta je v "spirali konflikta" in spreminjanju kvalitete konfliktne interakcije. Spirala konflikta ima dva dela. Prvega, katerega predstavlja gibanje spirale navzdol. Pri tem gre za pozicijo nemoči, usmerjenosti vase, za poglabljanje konfliktne interakcije (negativno, destruktivno, odtujeno, …). Na drugi strani pa je vzpenjajoča se spirala, ki predstavlja pozicijo moči in pot iz konfliktne interakcije (pozitivno, konstruktivno, povezovalno, …). Pri tem je pomembne preobrat ali transformacija konflikta, ki ga morajo doseči udeleženci, če želijo spor rešiti na miren način. Zavedati se je potrebno, da Konflikt povzroči razpad odnosa, posledično pa to povzroča njegovo eskalacijo. Ljudje v takih situacijah reagirajo na način, da smo šibki, medsebojno odtujeni in usmerjeni vase. Vse to pa nam onemogoča, da na situacijo pogledamo objektivno, upoštevajoč tudi dejstvo, da se na drugi strani nahaja nekdo, ki je v podobni situaciji kot smo mi sami. Zato je dobro, da je v takih primerih nekdo tretji, ki s svojo prisotnostjo pomaga s premostitvijo krize in pri ponovni vzpostavitvi dobre interakcije v medčloveškem odnosu. In kako lahko to znanje uporabimo pri naših vsakdanjih pogovorih doma? Predvsem se je dobro zavedati, da nas razlike bogatijo, da drugačen pogled na isto zadevo še ne pomeni, da sami nimamo prav, ali da je do nas nekdo sovražno nastrojen. Dobro je, če se par zave, da ima problem in da prepreči medsebojni konflikt tako, da se skupaj zedinita proti problemu, ki ga imata. Ob tem pa na poti do cilja, ki bo sprejemljiv za oba, konsenzualno sodelujeta na način, da zaupata v proces, ki ju bo pripeljal do najustreznejše rešitve. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Preživljajoč dneve doma, v družbi najdražjih in psa, ugotavljam, da je slednji včasih bolj slab poslušalec. Sicer nekatere ukaze dobro izpolni, sploh rad sede, leze tako, tako. Izpolnitev ukaza prostor je že skoraj čarovnija. Včasih me malček telebajskasto gleda, ko kot papagaj ponavljam ukaz, ki ga želim, da ga izpolni, a se on ne sekira preveč. Poslušalec, je tista pozicija pri družinski komunikaciji, ki je sila pomembna, saj je tisti, ki sprejema sporočilo govorca, je tisti, ki mora to sporočilo razumeti na pravilen način in se tudi nanj, če se tako odloči in želi, odzvati. Pot, ki jo sporočilo prepotuje od govorca do slušatelja je sila dolga, fizikalno in biokemično zapletena. Polna ovir, ki lahko samo vsebino sporočila spremenijo. Če samo pomislim, da se rodi iz občutka, ki se spremeni v misel, to pa govorec izrazi in izpusti v eter ter prek tega potuje do slušatelja, njegovih ušes, tam se zgodi mali biokemični čudež, ki pošlje sporočilo v možgane slušatelja, vse do njegovega slušnega centa, se lahko na tej, sila poenostavljeno prikazani poti, čisto na vsakem koraku zgodi sprememba informacija. Njeno popolnoma nehotno izkrivljanje. Se morda spomnite otroške igre »telefon«, ker v vrsti stoji določeno število igralcev. Prvi drugemu poda sporočilo, a ko to pride do zadnjega je običajno že tako spremenjeno, da ga ta redko kdaj pravilno razume. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri naši komunikaciji znotraj družine. Poslušanje je aktivnost, ki od poslušalca zahteva, da je aktiven. Če niste aktivno udeleženi pri poslušanju, ne poslušate. Aktivno poslušanje zahteva, da postavljate vprašanja in dajete povratno informacijo. Kakšen je cilj poslušanja? Razlogov za to aktivnost je več. Prvenstveno je cilj poslušanja ta, da tistega, ki ga poslušamo oziroma, ki nam govori, razumemo. Pri tem pa je zelo pomembno tudi to, kako ga razumemo, saj vsako razumevanje slišanega ne pomeni nujno, da je prejemnik govorca razumel na enak način, kot se je ta izrazil. Torej za dobro komunikacijo je nujno, da slušatelj govorca razume na enak način kot si ta želi, da je razumljen. V tem primeru se bo govorec počutil slišanega, slušatelj pa bo tudi zadovoljen s seboj, da je slišano pravilno razumel. V nasprotnem primeru lahko pride to "komunikacijskega šuma", iz tega pa se lahko rodi tudi konflikt. In družinska komunikacija je področje, kjer na dnevni bazi prihaja do številnih komunikacijskih šumov iz katerih pa se rodijo včasih nepotrebni konflikti. Ali lahko svoje poslušanje izboljšamo? Lahko. Za to pa obstaja kar nekaj načinov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju. Če govorca ne razumemo dobro, je najbolj normalna reakcija ta, da ga vprašamo, kaj je želel povedati s slišanim oziroma ali smo ga pravilno razumeli. To storimo tako, da povzamemo tisto, kar smo slišali ter upoštevamo še druga pravila dobrega komuniciranja. Če komunikacija ne poteka pod vplivom močnih čustvenih reakcij, ki so značilne za konflikt, potem bo govorec praviloma ponovil to, kar je želel povedati. Če pa se nahajamo v konfliktnem odnosu pa lahko naša želja po preverjanju slišanega govorca še dodatno razburi, saj je njegova primarna želja, da je slišan in če to ne bo, bo njegov občutek nemoči, neslišanosti, in s tem jeza, večji. Parafraziranje je osnovno orodje za poslušanje (npr. ”To , kar ste rekli je ....” ,”Ali s tem mislite to ....”. Pomaga nam, da sogovornika uskladita razumevanje vsebine, ki nam jo nekdo želi sporočiti. Parafraziranje omogoči postaviti skupne temelje za povedano, zmanjšuje močna čustva, ki se lahko pojavijo in je protistrup za blokade, ki nastanejo med pogovorom. Govorec zazna, da se poslušalec iskreno zanima za to, kar nam sporoča in se čuti spoštovanega. Pri parafraziranju slušatelj slišano postavi v nevtralno obliko in vsebino povzame s svojimi besedami. Zrcaljenje je podoben pristop kot parafraziranje, a se od njega razlikuje po tem, da slušatelj dobesedno povzame to, kar je govorec povedal. Dobro zrcaljenje zajema tako vsebinski kot čustveni vidik tiste, kar je govorec povedal. Če smo pri zrcaljenju učinkoviti to praviloma takoj izzove odziv pri govorcu, ki lahko slišano potrdi, ali pa dopolni. Bistvo zrcaljenja je v tem, da slušatelj govorcu postavi neizkrivljeno ogledalo. Če se vrnem k prvotnemu primeru moža, ki reče ženi:« Želel bi si, da bi bila juha bolj slana«, je primer zrcaljenja sledeč:« Kar slišim je, da si želiš juho, ki bi bila bolj slana? Je to, tisto, kar mi želiš povedati?«, primer parafraziranja pa je:» To kar si rekel je, da je juha premalo slana«. Dobro zrcaljenje, ki zajema tako vsebinski kot čustveni vidik slišanega bo pri govorcu zbudil takojšnjo reakcijo. Ta bo taka, da bo potrdil, da je to tisto, kar je želel povedati, ali pa bo imel možnost svojo izjavo ustrezno dopolniti, da bomo lahko razumeli. Pri poslušanju je pomembna tudi empatičnost, ki jo v družinskem, konfliktnem pogovoru težko vzpostaviti, a se jo lahko, če konflikta ni, ali ta ni tako močan. Empatija je čustvena sposobnost, ki nam omogoča, da se na druge odzovemo na smiseln, nežen in skrben način. Posledica empatije je, da se lahko pri slušatelju ob sprejetem sporočilu zbudijo notranje teme, občutki in misli, ki z aktualno situacijo v kateri je tu in sedaj, nimajo zveze. Imajo pa zvezo s kakšno preteklo, potlačeno, običajno slabo, izkušnjo. Torej gre za občutek, ki ga človek doživlja tu in zdaj, svoj izvor pa ima tam nekje. Žena moža večkrat vljudno prosi za pomoč. Mož ima občutek, da mu žena diktira zato ji v jezi reče:« Takšna si kot moja mati!«. Pa je temu res tako? Lahko je, a večja verjetnost je, da ni in da gre pri tem le za možev čustveni odziv na zunanji, ženin dražljaj, ko se je ta v njunem pogovoru izrazila. Možev stavek je očitek, ki lahko privede do spora. Sposobnost empatičnega odziva je sposobnost moža, da se zave, da njegov odziv na ženo, z ženo samo nima nikakršne zveze in da gre dejansko za njegov odnos z mamo, ki bi ga moral razrešiti na urah psihoterapije. Zato je pri poslušanju pomembno, da se opazujemo in ozavestimo kakšen je naš telesni odziv na slišano ter ločimo katere teme imajo dejansko zvezo s sogovornikom tu in zdaj in katere so del naše pretekle prtljage. Skladno s tem se lahko potem tudi odzovemo. Izhajajoč iz osebne izkušnje lahko povem, da potem takem marsikateri odziv niti ni več potreben, saj gre v končni fazi za moje doživljanje slišanega, svoje doživljanje pa lahko sam uspešno reguliram. Gre za našo sposobnost čustvene regulacije v odnosih. Vsak od nas to sposobnost že ima. Naučili smo se jo v naših primarnih odnosih. Težava je le, da to kar znamo, je lahko včasih precej disfunkcionalno zato se je pravilnega načina čustvenega odzivanja potrebno šele naučiti tekom življenja. Neverbalna komunikacija. Poslušajte in opazujte jo. Neskladnost (inkongruenca) povedanega in neverbalne komunikacije vam lahko veliko pove o sogovorniku. Neskladje opazimo takrat, ko povedano ni podprto z neverbalno komunikacijo (nekdo nam razlaga nekaj hudih stvari, ki so se mu v zadnjem času zgodile. Pri tem pa neprizadeto srka kavico in se smeji). Tukaj opazimo, da ima ta človek težave z občutenjem čustev o stvareh, ki nam jih pripoveduje. Lahko govorimo, da zanika prava čustva. Tudi to nam lahko veliko pove o sogovorniku in vsebini povedanega. Želja vsakega je, da bi bil slišan zato mora uporabiti še nekaj veščin pri poslušanju. Ko se prične družinski pogovor je dobro, če ta poteka v mirnem okolju, da si partnerja drug drugemu postavljata usmerjena vprašanja, da razjasnita vsebino, da se sogovornik spodbuja z parafraziranjema ali zrcaljenjem. Dobra družinska komunikacija zajema tudi sposobnost sprejemati drugačno mišljenje drugih. To, da drugi o določeni zadevi mislijo drugače, še ne pomeni, da so manj vredni, nesposobni, da zato niso vredni ljubezni. Pomeni le, da drugače mislijo. In to je človeško. Vredno spoštovanja. Asertivna komunikacija je torej temelj družinske komunikacije. Asertivna je tista komunikacija, v kateri smo odločni, a prijazni. Povemo, kar mislimo, vendar spoštujemo sogovornika in njegovo mnenje Asertivno komuniciramo predvsem v neprijetnih situacijah. Bistvo asertivne komunikacije pa je, a preden spregovorimo, drugega poslušamo, razumemo, sprejmemo kar želimo sprejeti, zavrnemo tisto, kar želimo zavrniti, predvsem pa, da izhajamo iz sebe, svojih občutkov, ki jih v pogovoru vseskozi spremljajmo in jim tudi prisluhnemo, saj telo ve, kaj je za nas v dani situaciji dobro. Prisluhnimo si, da bi tako bolje razumeli sebe in druge. Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! V prvem delu Družinska komunikacija sem na kratko predstavil pomen dobre komunikacije znotraj družine. V nadaljevanju sklopa objav na naslovno temo, bom tokrat, znotraj procesa komunikacije, predstavil položaj govorca. Pri vsakem komuniciranju, pa naj si bo govor ali pisanje, sta namreč vedno udeleženi dve strani. To sta govorec in poslušalec. Oba položaja imata svoje značilnosti, ki jih moramo upoštevati, če želimo, da bi bila naša družinska komunikacija boljša. Komunikacija v družini bi naj bila praviloma dvosmerna. Žal se v realnem življenju pogosto dogaja, da je le enosmerna. To je, ko govorec govori, slušatelj pa se na slišano ne odziva, kar lahko privede do močnih družinskih konfliktov. A se bom v tokratnem prispevku osredotočil na dvosmerno komunikacijo, to je tisto, katere značilnost je, da se med govorcem in slušateljem vzpostavi dialog. To pa pomeni, da tudi prejemnik govorcu posreduje povratno informacijo glede slišanega. Oba se odzivata drug na drugega, se dopolnjujeta in usklajujeta. Vzajemno potekata dva zelo pomembna procesa, govor in poslušanje. V nadaljevanju se bom osredotočil na pozicijo govorca, to je tisti položaj v komunikacijskem odnosu, ko želim nekomu nekaj povedati in predvsem kar želim je, da sem slišan in upoštevan. Pri tem sta pomembna usklajenost misli in emocij ter način kako se izrazim. Komunikacija ima dva dela in sicer vsebino, to je tisto, kar sporočam na eksplicitni ravni, ter način komuniciranja, to je kako sporočam vsebino, ki jo želim podati (glasnost, hitrost, spoštljivost, razumevajoče, obtoževanje, …). Ima pa tudi tretji del, to je odnosni vidik komunikacije, ki je neke vrste komunikacija o komunikaciji sami ali t.m. metakomunikacija. Odnosni vidik komunikacije določa, kako razumeti odnos med pošiljateljem in prejemnikom sporočila. Kot govorec moram pri komuniciranju uskladil svoje misli in emocije, torej svojo notranjo vsebino, ki jo želi podeliti z drugimi ter izbrati ustrezen način kako to storiti. Pri tem pogosto pride do težav, saj se v realnosti dogaja, da lahko reagiram neusklajeno. To pomeni, da vsebina, ki jo želim izraziti dejansko ni odsev mojih misli in čustev. Ta razkol mi je na psihoterapiji opisal klient, ko je dejal, da njegovo izražanje poteka kot da bi njegove misli in čustva šla prek prizme, ki »žarek misli in čustev« izkrivi tako, da na drugi strani pridejo ven spremenjena ter ne odražajo tega kar je v dani situaciji želel povedati. Posledično se ne izrazi kot si želi, kar pa mu povzroča stisko. Prizma, ki jo ustvarja je filter strahu, ki človeka na eni strani ščiti pred tem, da bi bil lahko prizadet, po drugi pa mu onemogoča iskreno izražanje ter mu povzroča stisko, ker v sebi nakopičenih vsebin, ne da iz sebe ven. Ko spremljal govor ljudi na psihoterapiji, ali pa kar tako, ko v javnosti poslušam kak klepet ob kavi slišim, da govorci običajno govorijo v "ti - stavkih". Govorijo drugi osebi ob tem pa opisuje svoje misli in čustva kot misli in čustva drugega. Pri komunikaciji v družini ve biti tak način izražanja tvegano početje, saj se lahko v primeru konflikta tak način izkaže kot izražanje očitkov v odnosu do partnerja/ke. Če to prikažem na morda banalnem, a vseeno realnem primer. Žena skuha kosilo. Med obedom ji mož reče:« Juha je okusna, morda bi morala vanjo dati le malček več soli«. Če je partnerski odnos v redu in je to rečeno na primeren način, ki pri drugem ne prebudi jeze, bo tak stavek izpadel morda celo kot dobronamerno priporočilo, ki ga bo lahko žena upoštevala ali pa ne. Če se ob tem ne bo prebudil njen občutek nevrednosti, ter jeza, da je mož nikoli ne pohvali, da karkoli naredi, ni nikoli dovolj dobra, se mu bo lahko le zahvalila za predlog in mu dejala, da če želi, ima dodatno sol na polici. V nasprotnem primeru lahko tako nespretno izražanje moža izzove partnerski konflikt, saj se bodo pri ženi prebudile njene globlje psihološke teme (nikoli dovolj dobra ali cenjena) in le od njenega odziva bo odvisno ali se bo spor začel, ali ne. Če mu bo odgovorila:«Če ti kaj ni prav, pa ti ne bom več kuhala«, »Vedno samo kritiziraš, dovolj imam tega sranja«, … lahko vsak od vas sam zaključi kam tak pogovor pelje. Kaj bi lahko bilo drugače, če bi se mož v dani situaciji drugače izrazil? Če bi namesto »ti - stavka" uporabi »jaz - stavek"? V osnovi se lahko v celoti zgodi prej opisan scenarij, a tisto, kar je drugače je, zmanjša se možnost zanj, s tem pa tudi možnost za resen družinski konflikt. Ponazorjeno na primeru. Mož reče ženi:«Juha je okusna, želel bi si le malček več soli v njej«. Malček drugačno strukturiran stavek, vsebinsko isto sporočilo »želim si bolj slano juho«, a bistveno drugačen odziv. Seveda lahko žena ob slišanem reagira enako kot prej opisano, a verjetnost, da bo, je manjša, saj bo manjši občutek očitka na njen račun in s tem manjša verjetno jeznega odziva. Žena se lahko mirno odzove tako, da reče možu:« Če želiš bolj slano, je sol dostopna na polici«. Ali jo bo mož vzel, ali ne, je na njemu. Ko se izražamo z »jaz stavki« izhajamo iz sebe. Govorimo o svojih željah, občutkih, mislih in ne o tem, kar bi naj drugi moral narediti četudi, ko se izražamo s »ti stavki« želimo povedati to, kar dejansko mislimo, čutimo in želimo mi, le da to storimo na zelo nespreten način, ki pa ima lahko burne odzive na drugi strani. Morda se vam na prvi pogled zdita oba načina izražanja enaka ali pa vsaj zelo podobna, a nista. Razlika je v niansah in v družinski komunikaciji, sploh v emocionalno napetih situacijah, ki se rade zgodijo, je način kako se izrazim lahko ključen za preprečitev konflikta. Pa ne le to. Pomemben je tudi, da v družinskem konfliktu, če do njega že pride, ne pride do njegovega zaostrovanja in poglabljanja, kar nikoli ni produktivno za iskanje rešitev, temveč lahko članom družine pomaga, da se izrazijo izhajajoč iz sebe in ne »ogrožajoč» druge, kar bo privedlo tudi do rešitve konflikta samega z učinkovitim pogovorom. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Ko te dni ždim doma in se varujem pred Coronavirusem, obenem pa zdravim od avtohtonega prehlada, se ob prebujajočih se spomladanskih dnevih spominjam dni, ko smo s starši hodili na vsakoletne dopuste. Ne spomnim se trenutka, da bi se kdaj zgodilo, da bi priprave na skupni oddih potekale brez glasnega govorjenja ali celo kreganja, prav tako pa je do napetosti prihajalo med samim počitnikovanjem. In vse to se je dogajalo v časih, ko po svetu ni razsajala epidemija virusa, ki v ljudeh zbuja številne strahove zaradi katerih se nehote še bolj prebujajo naše notranje teme, ki se same od sebe prebujajo v vsakem odnosu. Še posebej znotraj družine. Ukrepi države so nas praktično čez noč oropali ustaljenega načina žaljenja zaradi česa se je pri marsikomu porušil sistem rutine, ki mu je dajal občutek varnosti ter nas tako prisili na skupno sobivanje, izolacijo. Na medmrežju se je razširil slogan »Ostani doma«. Morda bo to za koga najdaljši »dopust«, ki ga bo v življenju kdaj sploh imel. Žal pa bo to tudi čas notranjih stisk kako prebiti čas sam s seboj in bližnjimi. Vsekakor je to čas, ko se bomo lahko usmerili k sebi. Se soočili s seboj in obenem z drugimi. Za nekatere bo to krasna priložnost ponovnega družinskega povezovanja in spoznavanja. Čas krepitve družinskih vezi, ki se med hitrim tempom življenja prepogosto rahljajo. Za druge spet bo to čas družinskega pekla. Na dan bodo izbruhnila odtujenost v odnosih, slaba komunikacija in vse tiste teme od katerih v vsakdanjem življenju običajno bežimo. Zato bo modrost pri družinski komunikaciji v bližnji prihodnosti, pa tudi dalj, še kako pomembna. Nekateri starši, ki ostajajo doma in bodo morda celo opravljali delo od doma, se bodo soočali še z obveznostjo učenja svojih otrok. Slednji angažma je odvisen precej tudi od starosti otroka in verjamem, da bo breme večje mlajši kot je otrok. Zato je organizacija časa, ohranjanje rutine, ki običajno velja v normalnih razmerah, nujno. K dobri organizaciji življenja v družini bistveno prispeva učinkovita komunikacija. Brez slednje, bodo konflikti na dnevnem redu, stiske pa večje. Na psihoterapevtskih seansah mi ljudje pogosto povedo, da si želijo boljše partnerske komunikacije. Ob tem jih vprašam, kaj konkretno to zanje je? Odgovori so različni, pogosto pa zaznam, da jih moje vprašanje zmede, saj vsi želijo dobro komunicirati, kaj konkretno oni sami kot to razumejo, pa ne vedo povedati, zato je smisel psihoterapije med drugim tudi ta, da lahko oseba na srečanju razišče kaj zanjo konkretno pomeni pojem dobre komunikacije, ki si jo želi. Obenem lahko razišče svoj način komuniciranja in uvidi v čem je dobra in kje dela napake. Kaj komunikacija sploh je? Je proces prenosa informacij. Vse, kar je bilo rečeno, je rekel nekdo in vse kar je bilo rečeno, je bilo rečeno nekomu (Foster, 1993). Njena resnična vrednost se kaže v točnosti in verodostojnosti. Odvisna je od vrste dejavnikov, to je preteklih izkušenj, od medosebnega odnosa oziroma razmerja, trenutnega razpoloženja in še česa. Zajema dve dimenziji. Vsebino, ki jo želimo prenesti in način kako to želimo storiti. Uspešna komunikacija ni le preprost pogovor med dvema, ampak predstavlja tako jasno in razumljivo sporočanje na eni strani ter pravilno razumevanje slišanega na drugi, kar je še posebej pomembno, ko nastopijo konflikti. Prav tako pa je to pomembno, da se slednji preprečijo. Komuniciranje »na hitro«, s površno predstavljeno vsebino tega, kar smo želeli povedati, in beganje misli k drugim stvarem, medtem ko nam nekdo nekaj govori, zagotovo ne predstavlja uspešne komunikacije. Veščina dobrega komuniciranja se lahko nauči, nismo pa vsi naučeni dobro komunicirati. Zato so posledice motnje, ki iz tega izvirajo. So vam poznani očitki, nedostopnost, defenzivnost, prezir, nesodelovanje, manipuliranje? To so le nekatere od motenj, ki se pojavijo med komunikacijo. Pri komunikaciji pride do konflikta, kadar so si naša stališča toliko nasprotujoča, da ne najdemo niti ene same skupne točke ali kot radi rečemo, da z nekom enostavno nismo na enaki »valovni dolžini«. Kaj storiti? Dobro je vedeti, da nas razlike bogatijo. Ne sprejemanje naših besed, našega stališča o ne čem, ne pomeni, da smo kot osebe slabi, da nas drugi ne marajo. Pomeni le to, da ima drugi drugačen pogled na svet, kot ga imamo mi sami. Tako, kot se moramo naučiti dobro komunicirati, se moramo naučiti živeti z razlikami. Še posebej tistimi, ki bivajo znotraj družine. Dobro jih je sprejeti, dojeti in razumeti. To nujno ne pomeni, da se z njimi strinjamo. Včasih je pogovor o določeni temi smiselno preložiti, z njim počakati na čas, ko se intenzivna čustva, ki se rodijo iz konflikta, pomirijo. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Celotna skupnost se je praktično čez noč znašla na robu apokalipse, ki smo jo le slutili, zavestno negirali, v globinah naše psihe pa prav gotovo pričakovali ter upali, da je ne bo. Sistem se odziva kolikor se pač lahko, saj sistem ni stroj. Sistem smo ljudje in žal stvari kdaj pa kdaj škripajo. A če se napake prepoznajo, se jih lahko odpravi. Sistem se tako izboljša v dobro vseh nas.
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|