BOLEZEN, UČITELJICA ŽIVLJANJAVčasih me kdo vpraša, kako je preživljati čas z ljudmi na urah psihoterapije. Povem mu, da je to zame ena od najljubših oblik preživljanja svojega časa, saj me njihova spoznanja, pogledi in doživljanja sveta bogatijo kot človeka. Njihova spoznanja so pogosto zame dragoceno darilo življenja, ki ga živim. Nedavno sem imel pogovor z osebo, ki je uspešno okrevala po hudi bolezni, ter se je na tej poti srečala in se še srečuje z jedrnimi vprašanji smiselnosti našega obstoja. Spoznanje, ki ga je delila z menoj je bilo, da četudi je materialnost pomembna in del nas hrepeni po njej, saj živimo v svetu, ki takšen je, so pristni stiki z najbližjimi in to, da lahko živimo življenje, kot si ga želimo, vrednote, ki osmišljajo naš obstoj. Ko se človek srečuje s smrtno boleznijo, je občutek negotovosti, »megle« v glavi tisti, ki ga straši bolj kot to, kar je jasno, ne glede na to kakšen je obet. Mir občuti, ko ve, kje je in kakšna je pot po kateri gre, saj imam takrat moč, da se sam odloča o tem, kako bo živel. In, ne glede na to, ali smo bolni, ali ne, smo minljivi. Smrt je neizogibno dejstvo življenja, naj si bo dolgo, ali kratko. Morda bolezen, ali nesreča, trajanje življenja skrajšata, a ne glede na to, smrt vedno pride, in tisti grozovit občutek strahu pred njo, pred lastno minljivostjo, je za posameznika sila težak. Umetnost življenja je najti smiseln odgovor na vprašanje:" Kako živeti z zavedanjem, da nisem večen?" Ko iskreno pogledamo življenju v oči lahko vidimo, da je na koncu te poti zelo globoka žalost, saj nam življenje vsak trenutek dneva, dan za dnem, hitro ali počasi, odteka. In tega toka ne moremo zaustaviti. Ob tem smo nemočni. Naša moč pa je v tem, da mu lahko sledimo in ga po najboljših močeh, čim bolj izpopolnjujoče živimo. Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
Ljudje živimo življenja, ki jih ustvarjamo sami, dan za dnem, s svojimi dejanji in odločitvami, ki včasih, na prvi pogled, to tudi niso. Želimo si spremembo, a v smeri le te pogosto ničesar ne naredimo in delamo vse, da stanje v katerem smo ohranjamo takšno kot je. Posledica je začaran krog stanja na mestu, ki nas ne zadovoljuje. . Mnogokrat mi ljudje na psihoterapiji rečejo:« Želim si, da bi bilo drugače, želim si neko spremembo, " a se kmalu za tem samo-cenzurirajo z »ampak«, ki vodi v naštevanje številnih ovir, s katerimi opravičujejo, da sprememba, ki si jo želijo, ni možna. Ljudje imamo pogosto zgolj idejo o spremembi in ta še ni sprememba sama. Ker ne poznamo poti kako bi jo lahko dosegli, se posledično zapletemo v neskončna razmišljanja »pro et contra«, o tem, kaj bi lahko, ampak … , ki ne vodijo nikamor in so le sama sebi namen. Tako se srečamo z neskončnim odlašanjem (prokrastinacijo), da bi pa vendarle lahko nekaj naredil in dosegel želeno. Da bi to lahko dosegli je nujno, da idejo o spremembi konkretiziramo, da jo iz idejne ravni pripeljemo v materialni svet, kjer lahko konkretno pogledamo na njo in vidimo dele le te, ki jih na idejni ravni ne vidimo, ter jo tako tudi realiziramo. To pa običajno ni lahko. A kdo je rekel, da je življenje lahko. je pa to lahko, če in ko dosežemo želeno spremembo na bolje. Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Osebna rast je pojem, ki ga pogosto slišim na urah psihoterapije, a redko kdo se vpraša, kaj konkretno to zanj je. Odgovori, ki jih ljudje povedo so različni in osebna rast vsakemu pomeni nekaj drugega kot bi morda obče mislili, da to je. Skupno vsem pa je, da osebna rast ni nikoli ravna, to je življenjski proces, ki je je poln vzponov, padcev, vijug in krivulj, ki se gibljejo v več kot eno smer, ravno v smeri nazaj dokler se ne gre naprej do cilja, ki ga želimo doseči.
Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! #istospolnost #družina #posvojitevotrok #ustavnosodišče #tradicionalnadružina #mavričnadružina #psihoterapija #psihoterapijakoper Ustavno sodišče Republike Slovenje je pred dnevi presodilo, da imajo istospolni pari pravico do poroke in da se jih pri posvojitvah otrok ne sme avtomatično izločiti. Menim, da je taka odločitev odraz zrelosti pravnega sistema države in družbe kot celote. V luči dogajanja v Združenih državah Amerike, je odločitev našega Ustavnega sodišča pot po kateri bi moralo človeštvo hoditi. A žal temu ni tako. Ob prebiranju komentarjev na družbenih omrežjih zaznavam, da se je odločitev Ustavnega sodišča mnogih dotaknila na zanje neprijeten način. Sprašujem se, kako to? Zato bom v nadaljevanju, v tej zvezi podal svoje videnje predmetne teme. Sklenitev zakonske zveze oziroma poroka, je na eni strani obred s katerim počastimo ljubezen med dvema, ki sta se odločila, da bosta del svoje življenjske poti prehodila skupaj. Pravno gledano je to upravni postopek, ki ga vodi matičar in ki ima po zaključku, za par, določene pravne posledice. Sklenitev zakonske zveze se vpiše matični register. V čem je sklenite zakonske zveze drugačna od registracije istospolne zveze? V pravnih posledicah, ki smo jih zapisali v dva različna zakona. V jedru pa gre za podoben obred. Tudi pri registraciji istospolne zveze gre za dejanje dveh, ki sta si izrekal ljubezen in se odločila del svojega življenja preživeti skupaj. Prav tako se v obeh primerih lahko naredi enako ali podobno po obredno slavje. S tega vidika osebno ne vidim nikakršnega zadržka, da bi se istospolno usmerjene osebe ne bi smele poročiti oziroma skleniti zakonske zveze z enakimi pravnimi posledicami kot jih ima ta za heteroseksualne pare. Vsakršno razlikovanje v mojih očeh pomeni neutemeljeno pravno in dejansko diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. In po slovenski ustavi je vsakršna oblika diskriminacije, ne le na podlagi spolne usmerjenosti, neustavna in nedopustna. Če se vprašam:« Kaj hrani dejanja človeka, ki vodijo v diskriminacijo sočloveka?« je to strah pred drugačnostjo, ali nepoznavanje le te. Včasih tudi zanikanje svoje prave spolne usmerjenosti, ki človeku prej škodi, kot pa navidezno družbeno koristi. Cena, ki jo ljudje, ki zanikajo svojo spolno usmerjenost, plačajo v kvaliteti lastnega življenja, je prepogosto velika in tragična. Ustavno sodišče je v nadaljevanju presodilo, da istospolni pari pri posvojitvah ne morejo biti avtomatično izločeni. Pravno in dejansko pravilna odločitev. Kaj je družina? Konceptov o tem je veliko, a predvsem verniki vidijo v tem zvezo moškega in ženske, ter otroka. A družina je več kot le to. Že desetletja so v ospredju predvsem enostarševske družine, ki rušijo koncept t.m. tradicionalne družine. In tak koncept rušijo tudi t.m. mavrične družine, ki pa so naša realnost. Ne glede na pravno ureditev take družine obstajajo, otroci v takih družinah že desetletja odraščajo in vse kar je Ustavno sodišče naredilo je, da se njihov položaj pravno uredi. So primeri, ko se starša ločita in eden svoje življenje zaživi v istospolni skupnosti. Kot starš otrok ima z njimi stike, ali so mu celo zaupani v vzgojo in varstvo tako, da mavrične družine niso nekaj nečloveškega. So odraz narave človeka samega. Zatorej, čemu diskriminacija? Strah, da bi istospolni pari zlorabljali otroke, da ti otroci ne bi bili heteroseksualni in nekega dne ne imeli svojih otrok, so odveč. To dejstvo negira dejstvo, da homoseksualno usmerjeni ljudje izhajajo iz t.m. tradicionalnih družin in kjer se jih heteroseksualnost očitno »ni prijela«. Torej, čemu bi se otroka, ki odrašča v homoseksualni družini »prijela« homoseksualnost? Poleg tega je za številne otroke odraščanje v tradicionalnih družinah pogosto nevarno, travmatično, saj je prežeto z družinskim nasiljem, odvisnostjo staršev od alkohola in drog, ter spolnimi in drugimi oblikami zlorab. Torej, tradicionalne družine niso absolutno varne in svete. Žal so prepogosto lahko tudi pravi pekel na zemlji. Nikjer ni zagotovila, da taka ne bo tudi mavrična družina, a verjamem, da tako kot so dobre tradicionalne družine, je taka lahko tudi mavrična družina. Sistem posvojitev v Republiki Sloveniji je precej tog in kompleksen. Vsi, ki bodo želeli posvojiti otroka bodo morali iti skozi enako sito in pri tem bo pristojni organ ugotavljal primernost para za otroka, pri čemer mora biti jedrno vodilo otrokova največja korist. Seveda to ne izključuje, da bo pristojni organ, ki je v osnovi človek s svojimi moralno etičnimi, ter verskimi, prepričanji, le ta vpletel v svojo presojo, a dobro bi bilo, da ravna strokovno in svoj vrednostni sistem pusti ob strani. Za konec pa še k vernikom. Menim, da taka presoja Ustavnega sodišča v ničemer ne spreminja ustroja moralno etičnih pravil vernikov, ki se borijo za tradicionalno družino. Lepo je, da se, a lepo je tudi, da sprejemajo drugačnost, ki nas bogati. Vernik ima vselej možnost, tudi ustavno zagotovljeno, da živi v skladu s svojimi verskimi prepričanji in da v takem duhu vzgaja tudi svoje potomstvo. Ima možnost ustvariti si tradicionalno družino, ima možnost posvojitve otrok, ter slednje vzgajati v skladu s svojimi vrednotami. Zaradi presoje Ustavnega sodišča menim, da vrednote vernih ljudi v ničemer niso ogrožene, ali da bi se jih spreminjalo, saj je potrebno upoštevati slovensko pravno ureditev, kjer v ustavi piše, da sta država in cerkev ločeni. Torej, kdor je veren lahko živi cerkveno pravo v civilni družbi in tisti, ki to ni, lahko živi civilno pravo brez vpliva cerkvenega. Oboji pa moramo živeti v medsebojnem spoštovanju, spoznavanju in sprejemanju drugačnosti, ker je to edina pot, ki vodi v mirno sobivanje. V nasprotnem primeru je nespoštovanje razlik lahko za človeka in družbo pogubno. Avtor: Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! #istospolnost #družina #posvojitevotrok #ustavnosodišče #tradicionalnadružina #mavričnadružina Ljudska modrost pravi, da je ljubezen slepa. In običajno je temu res tako, saj naši možgani ustvarijo iluzijo realnosti o odnosu, ki jo želimo videti, obenem pa nas zaslepijo v tem, da ne vidimo tistega kar bi nujno morali, da bi lahko z drugo osebo ustvarili zavesten odnos. Takšen psihološki ustroj človeka ima seveda svojo funkcijo, ki stremi predvsem k ohranjanju vrste, a obenem ustvarja silne težave, ko se strasti pomirijo in ko drug pri drugam pričnemo opažati lastnosti s katerimi pri sebi nismo pomirjeni oziroma lastnosti, ki nam »pri drugem«, pa tudi pri sebi, niso najbolj všeč. Zato je nujno, da se par, preden se sploh odloči zapluti v resnejše partnerske vode, pogovori o temah, ki so v nadaljevanju skupnega življenja pogosto vir partnerskih konfliktov. Dejstvo je, da ko smo v cvetu zaljubljenosti nehote spregledamo, da se morda z drugo osebo ne ujamemo v neki za nas pomembni temi in iluzorno upamo, kasneje pa že kar pričakujemo, da se bo ta oseba spremenila samo zaradi nas, ker nas ljubi ali karkoli podobnega že. Nezrelo je pričakovati od drugega, da se bo spremenil samo zaradi nas, ker ima on ali ona težave in ne mi, da nam bo potem lažje, ker smo ga sami nezmožni sprejeti takšnega kot je in kar je še huje, nismo zmožni, ne slišati, ne sprejeti notranjega občutka, ki nam običjano govori, da v tem odnosu pa morda le ni vse tako super kot si "predstavljamo", da je, ali morda želimo, da bi bilo. Samo ljubezen za obstoj partnerskega odnosa ni dovolj. Par se mora iskreno in odkrito, žal tudi boleče, pogovoriti o temah kot so: - imeti ali ne otroke - kako vzgajati otroke - finance - politično prepričanje - veroizpoved - osebne (otroške) travme, ki jih je doživel posameznik - spolnost - kariera in izobraževanje - vloga moškega oziroma ženske v partnerskem odnosu - …. ter o vsem ostalem kar dvema pride na misel. Tem za pogovor je veliko. Koliko je volje za to pa je že drugo vprašanje. Iz psihoterapevtske in mediacijske prakse lahko rečem, da si pari, preden vstopijo na skupno pot, vzamejo premalo časa, ali pa si ga celo sploh ne, za pogovor o naštetih temah. Pogosto se mu celo izogibajo zaradi strahu pred posledicami, ki jih lahko tak pogovor izzove. Izogibanje za nas pomembnim temam pa lahko dolgoročno pripelje do tega, da človek čez čas ugotovi, da je nekaj let preživel v zvezi, ki ga ni osrečevala, a je tudi zaradi lastnih vzgibov ni zaključil, ko bi jo moral. Življenje je le eno. Zato je smiselno se partnerskih temah pogovarjati. Ne le pred nastopom skupne življenjske poti, temveč tudi med tem, ko smo skupaj, saj bomo tako zmanjšali možnosti za nastanek konfliktnih situacij, več jasnoti v odnosu pa nam bo omogočilo, da ga bomo lažje živeli kot si ga želimo živeti. Včasih je za pogovore o težkih temah dobro poiskati pomoč psihoterapevta ali mediatorja, ki nam bo pomagal, da bo naša komunikacija potekala tekoče, s čim manj nesmiselnega zatikanja, s ciljem, da se na tej poti dva še bolje spoznata in da najdeta zanju najboljše rešitve. Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|