Odgovor na naslovno vprašanje je preprost. Z obvladovanjem samega sebe. Obvladovanje lastnih čustev je ena od vešči, ki se je naučimo tako, da se je sploh ne učimo. Pravijo, da je otrok odsev svojih staršev oziroma skrbnikov in res je temu tako. Posnemanje je način učenja, ki je otroku lasten in najlažje osvojljiv. A pri učenju čustvene regulacije je samo ta način včasih premalo, saj ima povprečen odrasli sam s seboj in obvladovanjem lastnih čustev precej težav. Zato se mi ob tem zastavlja vprašanje, kako naj potem sploh uči lastnega otroka zrele čustvene regulacije in mu morda tako da eno najpomembnejših popotnic za srečno življenje? Težko. A da se. Obvladovanje jeznega otroka ali pravilneje obvladovanje čustva jeze, ki ga otrok čuti, je mogoč le skozi regulacijo lastne jeze in nudenju drugačne izkušnje, ki smo jo morda odrasli kot otroci. Verjamem, da popoln starš obstaja. Če ste morda pomislili, da je to starš, ki ne dela napak, ste v zmoti. Popoln je tisti starš, ki dela napake in se skozi njih uči ter se zanje, ko s svojim ravnanjem nehote, zaradi nevednosti ali nespretnosti, prizadene otroka, se le temu tudi zrelo opraviči. Da mu lekcijo, da s tem, ko se delajo napake, ni nič narobe, saj jih delamo vsi. Pomembno se ji je zavedati, jih delati čim manj, ter jih priznati, prevzeti odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice, se opravičiti in iti dalje. Kot pravi latinski rek »errare humanum est, perseverare autem diabolicum« ali »delati napake je človeško, toda vztrajno (v zmoti) je diabolično« Bil je dan, kot vsak drugi dan, dan na igrišču. Z Drago sva klepetala, Nadangel pa se je igral ter skakal na trampolinih. Priletel je do naju, ves ihtav. Bil je žejen. Želel je vodo. Draga mu je dejala, da si jo lahko vzame sam iz nahrbtnika. Vzel jo je, spil, zaprl in odvrgel flaško ter odletel nazaj, ko ga je Draga poklicala nazaj ter mu dejala, da naj da flaško tam, od koder jo je vzel. Podprl sem njeno zahtevo. Še bolj ihtav je prišel nazaj, vzel flaško, jo pospravil in stekel nazaj. Ves čas je bentil, bil jezen, strah ga je bilo, da bo izgubil trampolin. In česar je človeka strah, se običajno tudi zgodi. Ves besen je prišel do naju ter me močno, trikrat udaril po hrbtu medtem, ko sem čepel obrnjen proti Dragi. Obrnil sem se. Želel je zbežati, a sem ga prijel okoli pasu. Občutil sem močno jezo. Kot vrečo krompirja sem ga zgrabil, vstal ter ga dvignil. Obrnil, da je naredil pirueto ter z njim v naročju počepnil. Iskreno rečeno, od silne jeze, ki je bila delno moja, delno pa zaradi kontra/transfernega učinka tudi njegova, bi ga vtisnil v tla. A kaj bi s takim nasilnim dejanjem dosegel? Razen izvajanja fizičnega nasilja nad otrokom, ki je bil v stiski, saj še ne zna v celoti regulirati svojih čustev, predvsem jeze, ki ni le njegova, temveč tudi transgeneracijsko pridobljena, ne bi dosegel ničesar. Seveda, če bi dejanje spregledal, saj v končni fazi je bil to udarec 7 letnika nad odraslim moškim in so bili udarci podobni piku komarja, bi mu dal privolitev, da to lahko počne. A dejstvo je, da je nasilje v družbi nesprejemljivo in da obstajajo drugačni načini kako izraziti svoja čustva, zlasti jezo. Pogledal sem ga z ostrim, prodornim pogledom ter ga stisnil ob kolena, da je bil praktično nemočen. Z odločnim, ostrim, mirnim in jasnim glasom sem mu dejal, da je to, kar je naredil nedopustno, da ne dovolim, ne danes, ne jutri, nikoli, da me tolče, ne on, ne kdo drug in da tega naj ne počne ne z mamo in niti ne z drugimi ljudmi, saj je vedno kdo močnejši od nas in povračilni ukrepi ne bodo vselej le besedni temveč lahko tudi enaki njegovem dejanj. Ali je razumel, ali ne, ne vem. Vem pa le eno, da sem mu dal morda življenjsko lekcijo, da je jeza obvladljivo čustvo in da se jo da izraziti brez groženj, žalitev in poniževanja drugega. Zavedam se, da je ena lekcija kot le ena lastovka, ki še ne prinese pomladi, a če bo takih večina lahko le upam, da bo dobil drugačno izkušnjo kot jo je morda dobil drugje. Želja večina staršev je, da bi imeli pridne, mirne, ubogljive otroke, saj bi sami tako imeli največ miru. Žal to vedno ne gre. Otrok je živahno bitje, ki se razvija, odkriva ta novi svet in se korak za korakom osamosvaja od staršev. Ob tem pa mu neštetokrat spodrsne. Tudi na družbeno nesprejemljive načine, ki jih še ne pozna in ne dojame. Jih pa zato odrasli. Od odrasle osebe je zato odvisno, kako bo dojel pomen svojih dejanj. Pri komunikaciji z otrokom je potrebno upoštevati tudi njegovo kronološko starost ter razvoj njegovih možganskih funkcij, saj razvoj le teh vpliva na sposobnost dojemanja pomena njegovih dejanj. V dani situaciji, bi lahko Nadangelu dal drugačno lekcijo. Lahko bi svoji jezi dal prosto pot, ga vgraviral v tla, lahko bi pa mu tudi zagrozil, da če bo še enkrat to naredil, bo pela šiba, ga ob tem žalil, če je "normalen" ali "nor".. Vzgoja z grožnjami in pritkanim verbalnim nasiljem, je v mojih očeh odraz šibkosti starša ter njegova neukost kaj vzgoja sploh pomeni. V verjetno v ne osamljenem primeru je mama svojega sina (8) udarila, saj je bil težaven, nemogoče ga je bilo obvladati. A je to sploh bilo potrebno? A je otrok sredstvo starša, da ga obvladuje? Ali je dolžnost starša, da ga nauči kako obvladati svoja čustva in jih primerno izražati? Kaj je s tem dosegla? Praktično nič. Otrok se je pričel jokati zaradi česa je imela še dodaten kaos, ki ga je želela preprečiti, otrok je bil čustveno še bolj destabiliziran, ob tem pa ni imel odrasle osebe, ki bi mu pomagala regulirati stisko, kar pa vsekakor ni bila dobra izkušnja za njegovo trenutno in bodočo psihično stabilnost ter hormonske koktajle, ki so se sprostili v njegov organizem, a tisto kar me je presenetilo je bila njena izjava na moje vprašanje:«Kako se je ob svojem dejanju počutila?« Dejala je:«Da v redu. Pomirjeno«. Na nadaljnje vprašanje:«Kaj pa misli, kako se je ob tem počutil otrok?", sem se obnemel. Dejala je:«Da to ni pomembno. Bil je poreden in si je zaslužil«. Pa si je res? Verjamem, da je bil take vzgoje deležen marsikateri starš in če izhajam iz lastne otroške izkušnje, mi tak odnos mojih staršev do mene ni bil prav nič všeč. Je bil vam vaših? Nasilje nad otrokom je bila regulacija njene stiske zaradi nemoči, ki je občutila ob njem, a razlog za njeno stisko ni bil otrok temveč ona sama. Vsaka mama si želi biti dobra mama, a s tovrstnim dejanjem to prav gotovo ni bila. Otrok je bil morda le sprožilec njenih notranjih čustvenih in vedenjskih vzorcev, ki se v interakciji odrasli otrok vselej zbujajo. Morda bi se moral vsak starš preden ukrepa, v razmerju do otroka identificirati z njim. Postaviti v otrokov položaj, ga občutiti v njegovem duševnem stanju. Naj si bo to jeza, žalost, sram ali katero koli drugo čustvo. Odrasli bi tako prišel v stik z lastnim notranjim otrokom, v stik s seboj, ko je bil star toliko, kot je sedaj njegov otrok. A to ve biti za odraslo osebo tudi travmatična izkušnja, saj bi prišel v stik z intrapsihičnimi vsebinami, ki jih je globoko v sebi potlačil in od katerih morda že celo življenje beži. Lažje je jezo, sram, nemoč ali katero koli drugo čustvo neregulirano stresti na nemočno, nebogljeno bitje, ki je le odsev starša, ki ga vzgaja. Pred nekaj leti, se me je dotaknila izjava mame, ki mi je dejala, da se je za delo na sebi, ob pomoči psihoterapevta odločila zato, da na svoje otroke ne bi prenašala svoje notranje, družinske krame. Zavedala se je, da jo je žal nekaj že prenesla, a ne glede na to, je z delom na sebi obseg prenosa zmanjšala in s tem morda olajšala življenje in razvoj lastnih otrok. Vzgojo z grožnjo ubije otrokovo radoživost. Vcepi mu strah pred avtoriteto, pred kaznijo, ki bo sledila, če ne bo poslušen in se vedel kot se od njega pričakuje. Ubil bo sebe v svojem jedru in pričel izpolnjevati želje staršev, v sebi pa kopičiti jezo, dokler se ne bo nekega dne, v odrasli dobi, če ne že prej, v globoki stiski in razočaranosti nad seboj, samopoškodovall ali celo ubil. In kaj bodo dejali starši ali drugi? Le kako je do tega prišlo, saj smo mu dali vse. Vse kaj? Vzgoja ni le hrana in streha nad glavo. Vzgoja je predvsem čustvena toplina, ki jo lahko starš da otroku, da se ta počuti varen, sprejet, razumljen in vreden tudi, ko nekaj ne naredi prav. Čustvena toplina ni popuščanje otroku, da vselej uveljavlja svojo voljo, a je sposobnost prisluhniti njegovim željam in potrebam ter jim, v skladu z lastnim delovanjem in odločitvami dati možnost, da se kdaj pa kdaj tudi realizirajo ter zmožnost prenesti, ko se bomo odločili drugače, da bo morda otrok zaradi tega nejevoljen, težaven ali problematičen. V končni fazi kakšen je otrok, je to percepcija starša, ki na podlagi upoštevanja družbenih norm vrednoti ravnanje otroka. Jeza je relacijsko čustvo. Je čustvo, ki nekaj sporoča, a so bolj ali manj družbeno sprejemljivi načini kako jo izraziti. Najbolj nezrelo izražanje je v obliki fizičnega ali verbalnega nasilja, ki ga je v današnji družbi žal veliko. Preveč. Drugih načinov, morda težje naučljivih, a bolj družbeno sprejemljivih, pa se je potrebno naučiti. Človek, ki je v stiku le z jezo, ni v stiku z njenim diametralnim nasprotjem, žalostjo, nemočjo, šibkostjo, obupom. Ko jeza preide v bes, ni v stiku s strahom. Človek, ki se jezi želi imeti moč, a se obenem ne zaveda svoje nemoči, saj če bi se jo, bi jo lahko sprejel, bil z njo ter ugotovil, da biti z občutkom nemoči je dejanska moč. Le sprejemanje stanja kot je, sprejeti lastno nemoč v določeni situaciji nam omogoča, da pridemo v stik z lastno močjo. In ko sem v stiku z lastno nemočjo, v nemočni situaciji, otrok to zazna. Zazna, da sem močan, odločen, ne pa agresiven in jezen zaradi svojega obupa, in da ne glede na to koliko se bo bunil, upiral, ne bo dosegel ničesar. Vse to pa je dobro, da mu je sporočeno na ljubeč način, da ga občutimo in razumemo v njegovi stiski, da je prav, da jezo da ven, da mu damo poduk, da se jo da izraziti na miren, odločen, družbeno sprejemljiv način, da ga naučimo postavljati meje v odnosih, se jasno odločati in sprejemati odgovornost za posledice svojih odločitev in da niso le ihta, tepež, žaljivke ali morda še kaj hujšega, edini načini za to. Normalno je, da otrok odraslega vselej testira, ruši meje, gre prek njih. Dolžnost odraslega pa je, da te meje drži, postavlja, spreminja glede na razvoj njunega odnosa skozi leta. Dolžnost odraslega je, da otroku omogoči postopno separacijo od njega, a obenem, se mora tudi starš separirati od odraščajočega otroka. A to je tema za nov blog. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
1 Comment
Vedel sem, da bo prišel dan, ko bova z Nadangelom sama preživela dan. Ni bil ravno dan, bili sta le dve uri, a je to bila zame dovolj zanimiva izkušnja, ko Draga ni bila poleg. Res mi zaupa in hvaležen sem življenju za njo takšno kot je. Sicer mi je kot skrbna mama dala vsa potrebna navodila in popolnoma jo razumem v tem. Malček strahu pa je le morda imela, ali pa je bil moj, ki me je preganjal. Priznam. Imel sem ga. Bolj zato, ker sem se bal njegovih čustvenih reakcij, ki jih sam, v celoti še ni sposoben regulirati. Se uči in verjamem, da mu bo to nekega dne brez težav uspelo. Da se vrnem na mamina navodila. Ja, kaj reči. Sprašujem se, če bi bila enaka, če ne bi bil »bonus foter« in le »foter«. Hm, ….. mislim, da ja. Malček me je zabavalo, malček sem se počutil nerodnega, a ne glede na vse je vez med nama iskrena in zato sem sprejel izziv. Hvala ti za izkušnjo. Ko sva jo odložila na njenih opravkih, sva šla na potep. Shopping po moško. Priznam. Dobro sva se ujela. Moška vez je pač moška vez. Prvo moj nakup hrane, zatem pa še njegov igrač. Iskala sva igračko, ki je nisva našla. Kostko? Šele kasneje sem dojel, da na svoj način predeluje izgubo prababice in prav je tako. Odločil se je, da bo kupil druge tri. In priznati moram, da je bil nakup res dober, kar se je izkazalo šele zvečer, ko sva se igrala. Sicer pa sem tudi sam v sebi našel otroka, se spomnil dni, ko sem s starši in iskro v očeh odhajal v Trst po nakupih. Nekje sredi mesta je bila otroška trgovina, polna raznoraznih igrač, ki jih takrat pri nas ni bilo. Čista paša za oči in otroško dušo. Le en občutek se je rodil. Jeza, vezan na trenutke, ko so starši rekli ne, ne bomo kupili igrače, saj so bile za takratne razmere doma pri sosedih zelo drage. A Nadangel ni imel težav. Iz svoje denarnice je vzel evre in naredil obračun stroškov nakupa. Skupaj sva preigrala razne scenarije, a odločitev je bila na koncu njegova in mislim, da je bila dobra. Ko mi je blagajničarka želela vrniti ostanek drobiža, sem ji namignil, da ga naj da njemu. Odkorakala sva dalje. Pot naju je peljala do avtopralnice, kjer sva očedila modrega dirkača, ga skupaj obrisala in pripravila na modro dirkanje. Majhni namigi za vzdrževanje avtomobila in pot naju je nesla dalje. Odšla sva domov in se skupaj igrala dokler naju ni Draga poklicala. A življenje ne bi bilo življenje, če ne bi bilo presenečenja tik pred zdajci. Spoznal sem tisti občutek, ko starš reče:»Za trenutek sem ga izpustila izpred oči….. in zgodilo se je«. Ob kriku me je toliko bolj stisnilo, saj gre mimo zelo prometna ulica in črni scenarij mi je prelil možgansko skorjo. Polet sem iz WC, ne sprašujte kak je bil to občutek, planil na dvorišče in doživel šok, ko ju ni bilo nikjer. Ja, ju, saj sem dobromisleč pustil odprta vrata, gospodič Pablito pa je kot dober hišni gospodar zbežal skozenj, Nadangel pa za njim. Panično iskanje z mirnimi živci, se je na srečo končalo tako, da se je nekdo prihihita izza hiše, drugega pa smo našli pred vrati. Verjemite mi, da mi je zelo odleglo. Obožujem rek, da je vse dobro, ko se konča dobro. Večer je minil v skupnem igranju in smejanju. In tako sva preživela prvi skupni trenutek in iskreno mišljeno menim, da nama je bilo lepo. Ob priliki ga ponoviva spet. Upam le, da z manjši šokom zame. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Četudi sem želel začeti pisati ta blog v drugačnih okoliščinah realnega življenja, njegov začetek sovpada s časom slovesa, izgube, žalosti in smrti. Pomemben del življenja, ki mu posvečamo le malo pozornosti, je čas, ko bližnjih, pa v končni fazi tudi nas samih, več ne bo. Žalost je pogosto zatrto čustvo, ki se ga, upoštevajoč občo družbeno miselnost, ne spodobi izražati, saj bi naj bilo odraz šibkosti. Sprašujem se, a je temu res tako? Osebno menim, da ne. Žalost je normalna čustvena reakcija, ki jo ima človek ob izgubi nekoga ali nečesa. Ne gre le za občutiti žalost v primeru smrti bližnje osebe. Žalost lahko občutimo v nešteto življenjskih situacijah kot so to izguba službe, razpad partnerske/zakonske zveze, izguba zdravja in še česa. Žalost je v osnovi dobro čustvo, saj nam pove, da smo tisto, kar smo izgubili imeli radi. če prisluhnem žalosti lahko vem, kaj je tisto, česar mi v življenju manjka in to praznino lahko zapolnim ali jo nadomestim s čim drugim, prav tako zame pomembnim. Žalost je povezana s procesom žalovanja, to je procesom v okviru katerega človek poizkuša ponovno vzpostaviti stanje homeostaze na telesni in psihični ravni. Da bi bilo žalovanje uspešno, mora človek prehoditi pot vseh faz tega procesa. Ko izvemo, da je ljubljena oseba umrla doživimo šok. Ne moremo verjeti, da je temu res tako. Šok je povezan z žalostjo, saj se zavemo, da nekoga nikoli več ne bo ob nas. Sledi zanikanje, da to, kar se je zgodilo, ni resnično. Sprašujemo se, kako se je to lahko zgodilo. Zanikanje je povezano z občutkom jeze. Jezo lahko usmerimo nase ter se krivimo, da nismo naredili nečesa, kar bi lahko. Za nastalo situacijo včasih krivimo tudi druge. Sledi obup, ko človek spozna, da je, kot je in da drugače ne more biti in nikoli več ne bo. Občutek nemoči in s tem žalost, sta vedno bolj globoka. Sledi globoko žalovanje, ko mora človek dati žalosti prosto pot. Jo občutiti, doživeti, izživeti in preživeti, saj navedeni fazi žalovanja sledi počasno okrevanje, ko človek ponovno išče smisel življenja ter pot kako dalje. Pomembno je, da se prehodijo vse faze v celoti, saj drugačen potek žalovanja lahko ogrozi človekov psihično zdravje. Če človek ne zmore ali ne zna globoko odžalovati izgubo, lahko ostane ujet v globinah žalosti, kar se odrazi tudi na njegovem psihičnem in telesnem zdravju. Položaj otroka pri tem je podoben položaju odraslega s to razliko, da je pri njih prisotna še faza pogajanja, ko se sprašujejo, kaj bi lahko storili, da oseba ne bi umrla. Krivijo sami sebe za to, kar se je pripetilo drugemu. Njihovi argumenti pa so nerealni in plod otroške domišljije. Takrat je nujno, da otroku pomaga odrasla, čustveno stabilna oseba, ki ga popelje skozi proces žalovanja, saj bo v nasprotnem primeru v življenju želel vselej ugajati drugim, da jih ne izgubi. Žalovanje je individualno obarvan proces in vsak človek, otrok ali odrasli, žaluje na sebi lasten način. Danes smo se poslovili od Nadangelove prababice. Bila je žalostna atmosfera, a obenem zelo zgovorna. Vprašanje s katerim sva se z Drago ukvarjala zadnje dni je bilo, ali otroku omogočiti prisotnost na pogrebu. Bila sva skupnega mnenja, da ja, saj ne umirajo le ostareli temveč tudi otroci. Smrt je del življenja, kateremu človek ne želi pogledati v oči, saj se ob tem ne sooči le z dejstvom izgube bližnje osebe, temveč tudi dejstvom lastne minljivosti. Vsak od nas bo nekoč tam, kjer je nekdo, ki ga danes več ni. Takšno je to življenje, ki ga živimo, če nam je to všeč, ali ne. In ravno zato, da bi lahko otrok, ki bo nekoč postal odrasel, živel polno življenje in počel stvari, ki ga veselijo ter osmišljujejo njegov obstoj, je ključno, da na način primeren njegovim letom, spozna smrt. Ob tem se je potrebno zavedati, da tudi otrok gre skozi proces žalovanja na svojstven način, da ta ni stanoviten kot pri odraslem, da prihaja žalovanje v valovih, da je potreben tudi smeh in veliko podpore, Nadangel me je presenetil. Že nekaj dni pred današnjim pogrebom je pričel saditi drevesa življenja in na svoj način predelovati izgubo prababice. Kar sem počel je, da sem bil z njim, se igral in spremljal proces, ga tolažil in kako stvar pojasnil, ko me je vprašal. Na dan pogreba sem ga doživel nemirnega. Draga je bila enkratna. Kljub svoji stiski mu je nudila vso materinsko ljubezen in podporo ter ga tolažila. Skupaj z nami je jokal. Ko je opazoval pogrebnike kako v grob spuščajo žaro z prababičinimi ostanki je izrazil željo, da želi pogledati v luknjo. Zanimalo ga je, kaj se tam notri skriva in kako globoka je. Ker se z vidika odraslega sveta spodobi, da se je na pogrebu resno, sem mu na uho zašepetal, da ko bo vse mimo, si bova v miru ogledala luknjo. In naredila sva tako. Celo dvakrat. Z otroško domišljijo mi je pojasnil, kaj je tam notri in kaj bi sam počel tam, če bi bil dol. Spoznal je pradedka in krsto v kateri leži. Na nešteto vprašanj, ki jih je imel, sem mu podal želene odgovore, prilagojene njegovim letom. Če jih je razumel, ne vem. Vem le, da je to zanj bil pomemben trenutek soočanja z minljivostjo človeškega življenja. Na svoj način se je poslovil od prababice, vprašal, če lahko, v slovo vrže več kot en cvet, kar je tudi storil. Zatem sem mu pokazal, kje ležijo moji stari starši in sestra, ter mu povedal njihove zgodbe, odgovoril na zastavljena vprašanja ter ponudil podporo, ko jo bo potreboval. Verjamem, da žalovanja pri njem še ni konec, a verjamem tudi, da bo ob podpori Drage in ostalih oseb, ki ga imajo radi, zmogel predelati danes doživeto izkušnjo. Navsezadnje je to le prva tovrstna izkušnja v seriji nekaj, ki jih bo tekom svojega življenja še moral doživeti. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Življenje je serija zgodb, ki jih pišemo ljudje. Človeka ve presenetiti, ko ta to najmanj pričakuje. Po relativno dolgem obdobju, ki sem ga, po minulih neuspešnih partnerskih vezah posvetil kontemplaciji in iskanju smisla svojega življenja, me je pred dobrim letom dni srečala Kupidova puščica. Četudi sem si na nek način razjasnil kaj si v življenju želim, je človeško življenje pač tako, da je skoraj vedno prisoten faktor »X«. S tem mislim, da je običajno tako, da ni vedno vse tako, kot si morda človek to sam želi in zamišlja, da bi bilo dobro, da je. Ključno spoznanje je bilo, da imam notranje odprtih še veliko osebnih tem, za katere sem mislil, da sem z njimi zaključil. A očitno to nisem. Seveda je bilo stanje drugačno kot pred začetkom mojega študija psihoterapije, saj sta študij in intenzivna osebna izkušnja, to je osebna psihoterapija kot del študijskega procesa, dala svoje rezultate, a ne glede na to, je človeška psiha, to notranje prostrano vesolje, svet, ki svoje skrivnosti odkriva vselej prekrito z diskretno tančico še nedotaknjene skrivnosti. Ena od vlog, ki si jih kot moški, lep čas nisem zamišljal, da jo bom kdaj opravljal, je bila vloga "biti starš". Ta vloga mi je bila, glede na moje otroštvo in iz njega izhajajoče zgodbe, nekako tuja, nesprejemljiva. Preprosto sem si rekel:«Jaz pa že nisem za to«. V sled spleta življenjskih dogodkov in prej omenjenega študija, se je moj pogled na ta del našega življenja spremenil. Dodaten impulz k spremembi pa je dala ljubezen, saj je Ona, ki sem jo spoznal, že imela otroka. Ko me je sama postavila na realna tla s prijaznim vprašanjem:«Ali se zavedaš, da prihajam v odnos z otrokom in psom?«, se je v meni nekaj premaknilo. Na eni strani sem občutil otopelost in nisem bil čisto prepirčan, da se popolnoma zavedam kaj to konkretno v praksi pomeni, na drugi strani pa sem občutil radost, da je to tisto kar sem si v globinah duše že lep čas želel. Občutil sem mir in srečo. Sedaj, po skoraj letu dni partnerstva lahko rečem, da so bili trenutki sreče, a tudi trenutki popolnega kolapsa, kaosa, nemoči in še česa, s čimer se starši soočajo na dnevni bazi. A ne glede na povedano, je bil moj položaj v tej zgodbi nekoliko drugačen, saj sem kot nov mamin partner vstopil v dijadni odnos mame in sina, eno starševska družina pa je tako dobila petega člana. Hm, ko sem tole napisal sem se malček zamislil, da sem na koncu družinskega drevesa, ali pa, če si olajšam, na začetku od zadaj. Dejstvo je namreč, da biološka družina, ne glede na razpad partneričinega partnerstva, še naprej obstoja. Otrok ima še vedno oba biološka starša in še vedno je tu kralj cartanja Pablo. Ja, ja. Pablo. V družini brez kosmatinca pač ne gre. Tako sem torej postal peti član, ki želi v pričujočem blogu z vami podeliti lastno izkušnjo kako je biti biti »BONUS FOTER«. Naj bo za uvod to vse, saj nadaljevanje sledi kmalu :) OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! So trenutki, ko razmišljam o smislu življenja. Ta miselni proces se okrepi, ko se v življenju pripetijo pričakovani dogodki na nepričakovan način. Dogodki, za katere vem, da se bodo nekega dne zgodili, dogodki pri katerih bom tudi sam glavni akter. V bistvu gre za dogodek, kateremu v naši družbi posvečamo bolj malo pozornosti, če sploh kaj. Dogodek, kateremu večina nas ne želi posvetiti pozornosti, saj je vezan na našo lastno eksistenco. Bliža se 1. november, Dan spomina na mrtve, dan, ki pa je v svojem bistvu namenjen tudi živim. Na ta dan se živi spomnimo pokojnih. Poklonimo jim spomin, da so nekoč bili. Življenje posameznika je večno toliko časa, kolikor je živ spomin nanj. Če samo upoštevam, da se je življenje na Zemlji pojavilo pred približno štirimi milijardami let, prvi prvak pa pred 60 do 70 milijoni lat (vir. Wikipedia), je življenje, ki ga živi vsak od nas neznaten trenutek v neskončnosti časa. Smrt je del življenja. Dejstvo je, da je človek že s spočetjem obsojen na konec. Umiranje je življenjski proces in ne le terminalni stadij našega obstoja. Od trenutka spočetja, do groba, umiramo. Dan za dnem. Leto za letom. Staramo se. Živeti z zavedanjem, da sem končen, da bom moral umreti, je povezano z občutkom absolutne nemoči, občutkom, ko vem, da ne morem prav ničesar narediti zato, da bi bilo morda drugače. To je moja usoda. Del življenja, ki je, kot je. Nespremenljiv. Ostane mi le eno, da ga sprejme, takega kot je. A sprejeti to spoznanje, ni lahko. Lažje je od tega bežati, si lagati, živeti v iluziji modernega sveta, sveta čaščenja večne mladosti in popolnih teles, kot pa pogledati realnost za iluzijo. A ne glede na vse, se ta realnost kdaj pa kdaj pokaže in takrat se soočim z Njo. Njo, ki bo prišla tudi pome. Njo, ki me v vsakem trenutku opominja, da naj živim s smislom, saj ko bo prišla, ga bo prepozno iskati. Resnična moč človeka je v njegovi moči biti s tem. Biti z občutkom nemoči, ki ga čutiti in občutiti, sprejeti ter podpreti, živeti. Moč podpira nemoč. Ko slednjo sprejmem, spoznam moč. Moč, ki je in ki mi omogoča, da grem dalje. Dnem za dnem. Leto za letom. Do konca. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Blagajna. Stojim v vrsti. Pred menoj mati z otrokom. Ženska tridesetih. Ob njej punčka. 3 ali 4 leta. Čisti »cuker« z igrivim pogledom. Igra se s kovancem. Kovanec pade. Skotali se med mize in izgine. Blagajničarka reče mami:«50 centov«. Mama opazi, da je kovanec, s katerim je želela plačati posodico za hrano, »sfrlel« po tleh in se skril med mize. Želi ga poiskati. Ne najde ga. Živčnost v njej narašča. Očitno. Hčerko prične nervozno spraševati kam je vrgla kovanec. Punčka jo nedolžno gleda s skoraj solznimi, modrimi očmi. Občuti strah. Mamica je jezna. Jezna je name, ker sem nekaj naredila, nekaj narobe. Mama še enkrat pogleda za kovancem, a ga žal ne najde. Hčerko okara s prijaznimi besedami. Blagajničarki reče, da se bo vrnila. Prime punčko. Povleče jo za rokico in z njo poletita proti mizi. Vmes plačam in grem za njima. Opazim, da jo pred mizo, kljub temu, da je komaj še lovila materin korak, jezno prime in ihtavo dvignila na otroški stol. Ponovno jo okara. Nesposobna in neodgovorna si. Punčka objokana. Ne ve, ne razume. Za kaj je mamica vsa iz sebe. Samo 50 centov mi je spolzelo iz rokic. Mamo to še bolj znervira. Vzame denarnico in odhiti nazaj do blagajne. Presenečen sem. Občutim jezo. Gospe bi najraje »rekel dve«. Morda bi celo moral. A nisem. Nihče ni. Kako bi ravnal/i, če bi bila punčka pes? Upam, da ne tako, kot sem. Bil sem tiho, ko bi moral spregovoriti. Sprašujem se ali je otrokovo dobro počutje resnično manj vredno kot 50 izgubljenih centov? Ne. Sprašujem se ali bi lahko nevrotična mati ravnala drugače? Bi. Prav gotovo bi! A bi to želela? Ne vem. Morda. Ne glede na razlog njenega nevrotičnega odziva ta ni bil ustrezen. Zrela ženska bi morala vedeti v dani situaciji ustrezno regulirati svoja čustva. Razumem lahko, da se je tudi sama znašla v stiski, saj je bilo ozračje v restavraciji, zaradi gneče napeto, čakajoči ljudje v vrsti lačni, a nihče od tam stoječih ni ničesar rekel. Vsi bi lahko mirno počakali. Žal mi je, da ji nisem kupil posodice za hrano. Za 50 centov bi kupil izgubljeno otroško srečo. Žal nisem vedel kaj bo. To kar je bilo pa prav gotovo ni odraz zrelosti starša. Kakšno bi bilo njeno pravilno ravnanje? Gospa bi z lahkoto in sproščeno rekla blagajničarki, da se bo vrnila z denarnico in da pri njej začasno pušča plastično posodico za hrano. Skok do mize in nazaj. Blagajničarka bi do njene vrnitve opravila svoje delo. Zrela mati bi morala dojeti, da izgubljenih 50 centov ni vrednih njenega nevrotičnega izpada in ustvarjanja stresa pri otroku, ki mu je kovanček nehote padel iz rokic. Vedeti bi morala, da so strah, sram, jeza, nemoč čustva, ki so njnen “problem”, ki ga očitno ne zna ali noče obvladati in da je z vsemi besedami, ki jih je izrekal svoji jokajoči hčerki, le tej dala težko popotnico za odraslost. Vsaka beseda, še posebej tista, ki smo jo deležni v stresu, seže globoko v nas in tam, na naši duši za vekomaj pusti svoje sledi. Pri otroku, katerega regulacija čustev je v močni odvisnosti od starša, pa je to toliko bolj pomembno. Bodite zreli starši, če ne, ne imejte otrok. Tako si boste olajšali svoje in življenje tistih, ki za vaše nevrotične izpade niso ničesar krivi. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Slovenska ljudska modrost pravi, da:”Janezek velja toliko, kolikor zna”. Če zna, velja. Velja kot človek. Ima vrednost kot človek in kot tak je tudi sprejet. Ljudje radi rečemo:”Kako priden si bil” in to le, ker je drugi nekaj znal narediti, ker je nekaj naredil prav, ker je nekaj naredil tako, kot smo sami pričakovali, da bo. Zato ima drugi vrednost, mi pa ga sprejemamo kot takega. Kaj pa, ko drugi ne zna, ko nečesa ne naredi tako, kot smo pričakovali, zahtevali, upali, da bo? Kaj stori starš, ko otrok nečesa ne zna? Osebnostno zrel starš bo otroku dal vedeti, da tudi če ne zna, je to ok, da je zato, ker ne zna še vedno kot človek vreden da je in da ga ima rad. Tudi, če ne zna. Ne znati ni napaka. Ni narobe nečesa ne vedeti. Naučil ga bo, da bo znal, da se bo, ne le kot otrok, temveč predvsem kot odrasla oseba sebe sprejemal kot vrednega tudi, ko nečesa ne bo znal, kritikam drugih navkljub. Brez prefinjenih očitkov s slogu “kako tega ne znaš, “oh, kako si neroden”, “od tebe sem pričakoval več”. Kaj to pove o tistemu, ki to izreče? Kako sam sebe ceni kot človeka in kaj od sebe zahteva, da bo sprejet od drugih? Čemu drugega očrniti z izpostavljanjem njegove šibkosti samo zato, da prekrijemo lastne in povečam sebe ter svojo nezmotljivost, ki je ni in je le iluzija, notranja želja dobljena od drugih zato, da bi drugim ugajal in od njih bil sprejet. Občutek lastne vrednosti, kako sebe sprejemam kot človeka je močno povezan s sramom. Sram, je poleg strahu, vladar sveta. Vsaj v slovenski družbi. Ko otrok ne zna, mu nezreli starši s tem, ko mu podajo očitek, da ne zna, dajo tudi pečat sramu. Pa ne le starši. Tudi vzgojitelji in učitelji, celoten šolski sistem ceni tiste, ki znajo. Tiste, ki ne pa so izobčenci sistema, ki sam sebe ne ceni, ko ne zna, ker dejstvo je, da pogosto marsičesa ne zna. Tudi sistemi so nevedni, saj so sestavljeni iz nevednih ljudi. “Sram te bodi, kako tega ne znaš?”, “Hahahaha, glej ga butla, nimaš pojma, skrij se raje!”. Znano? Slišano? Doživeto? Kaj tak otrok, odrasli občuti, ko to sliši, doživi? Sram! Sram, ker ne znam. Ker ne znam, nisem vreden kot človek, saj Janezek velja toliko kolikor zna. Žal nehvaležna popotnica, ki jo starši prepogosto dajo svojim otrokom, ki kot odrasle osebe živijo z nezavednim občutkom sramu, da niso vredni, ko nečesa ne znajo in zato, da bi bili sprejeti in da bi znali, se iz dneva v dan ženejo za aktivnostmi, ki jih v biti uničujejo. Delo cel dan, nepretrgana izobraževanja, mnogoteri akademski, službeni in drugi nazivi. Lovljenje uspeha za vsako ceno. In vse to le zato, da imamo vrednost. Da smo nekomu pomembni, ker sami sebi to nismo ali se vsaj na nezavedni ravni kot take doživljamo. A spoznanje in sprejetje slednjega ni lahko. Uvideti, da me je sram, ker ne znam. Sprejeti to spoznanje kot dejstvo, ki je. Si dovoliti sram občutiti. Biti z njim in ga sprejeti. Uvideti in sprejeti, da sem kot človek, ki ne zna in ki dela napake, vreden ni lahko. Je pa mogoče. Jeza, ki jo generira občutek nemoči zaradi neznanja nečesa in direktno ali prefinjeno izrečeni očitki drugih, niso pot odrešitve. Je pa jeza nujna, da se človek aktivira, da postavi mejo in ustvari prostor kjer si bo dovolil biti jaz. Človek sem in kot človek vem, da veliko ne vem. Vem, da lahko vselej še veliko izvem in vem, ko to izvem. Ni me sram, če nečesa ne vem in ni me sram, če delam napake, ker ne vem. Ker spoznanje, da ne vem je moč, da lahko izvem to česar še ne vem. Neznanje je vrednota. Neznanje je gonilo človekovega razvoja. Kaj vse smo kot posamezniki in kot civilizacija dosegli, ker nismo vedeli. Ker nismo vedeli smo raziskovali. Sebe in svet. Vesolje. Radovednost, da izvem česar še ne vem, je gonilo. Vsak otrok, ko shodi in se loči od staršev, je prostor neznanja, ki se polni z življenjskimi izkušnjami. Kot človek vem, da sem vreden ne glede na to koliko ne/vem. Kot bitje sprejemam svojo nepopolno popolnost in s tem sem ok. Vreden sem, ker sem to kar sem. Kar sem bil in še bom. Le človek. In to mi je dovolj. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Klepet ob jutranji kavi. Žalostna novica. Zamislim se. Lahko bi bil jaz. Vedno bi lahko bi jaz, ali ti. Enkrat bomo to gotovo vsi. Se sprašuješ kaj? Umrli. Ko premine starejša oseba je nekako naravno, da gre. Četudi je smrt vselej prezgodnja. Tudi pri stotih. A ko gre oseba srednjih let, ali celo mlajša, morda otrok, takrat se zamislim. Česa vse ni doživel. Česa vse ni dosegel. Česa vse nikoli ne bo izkusil. Česa vse sam še nisem doživel in kaj vse bi zamudil, če bi sedaj odšel. Smrt me opominja, da naj življenje živim s smislom, a slednjega je včasih težko najti, saj imam občutek, da živim v nesmiselnemu svetu. V iluziji, ki smo si jo sami ustvarili. Kaj je resnično pomembno v življenju človeka? Ne vem kaj je tebi, a vem kaj je meni. To vem. In tudi vem, da to, kar mi je pomembno uresničujem. Tisto česar še nisem, bom. A ob tem tudi vem, da vsega nikoli ne bom in da ko bom šel, bo za menoj ostalo še veliko nedokončanega. Želim si dojeti sebe in prek mene tebe. Človeka in svet. Dojeti in ne le razumeti. Dojeti je zame predvsem čutiti. Danes vsi vse le razumemo ali pa ne, premalo ali nič občutimo. Ravnanja ljudi obsojamo skozi to kar vidimo in razumemo in ne dojamemo zaradi česa so storili ali kar počnejo. Le redki, če sploh kdo, se vpraša zaradi česa je nekdo ravnal kot je in kaj ga je k temu vodilo. Ne zato, da bi opravičevali neko dejanje temveč zato, da se neko dejanje ne bi več ponovilo. Za to je potrebno dojeti. Biti. Občutiti. Potrebno si je vzeti čas. Represija in kazen nista edini rešitvi, ki bi večini zagotavljala mirno družbo. Kaj pomaga kaznovati morilca potem, ko je že moril? Zaradi njegove kazni mrtvi ne bodo oživeli. Da bi lahko delovali preventivno je potrebno dojeti za kaj. Pri tem pa ne obsojati in v kritiko nekoga vnašati sebe in svoje stiske, ker prostor za razreševanje teh je drugje. Ne razumem logike, da je biti telesno bolan nekaj »normalnega« medtem, ko so duševne motnje nekaj »nenormalnega«. Poškodovani in telesno bolni ljudje se sočloveku smilijo. Sočustvujemo z njimi. Želimo ali jim celo pomagamo. Ko pa ima nekdo duševno stisko, si jo v strahu pred stigmo zablojene družbe ne drzne podeliti, da se izgone kritiki nedojemajočih ljudi. Zato raje notranje trpi ter upa, da bo minila, a običajno ne. Celo več. Z leti postaja vse hujša. Kaj takrat naredimo ljudje? Nič. Obsojamo. »Ta ni normalen«, rečemo. Pa se vprašamo zaradi česa ni? Ne. Skrb za lastno duševno zdravje in duševno zdravje soljudi, predvsem bližnjih in otrok bi moralo biti prioriteta, saj že znani rek pravi:«Zdrav duh, v zdravem telesu«. Brez zdravega duha, tudi zdravega telesa ni. Svet je odsev naše duše. Poskrbimo zanjo! OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! |
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|