Bil je eden tistih večerov, ko mi je bilo v odnosu z Nadangelom sila težko. Včasih, ko pomislim na težave, ki jih imamo odrasli, si rečem:"Kako lepo je njemu biti otrok". A ko se čustveni vihar v meni pomiri lahko opazim, da žal temu vselej ni tako. Nepoznavanje sveta in šibka regulacija čustev, ki se je šele uči, pri njem zbujajo viharne odzive, ki so zame vselej izziv. Izziv postavljanja mej. Jadranje med niansami ostrine jeze, njeno izražanje na način, ki odraža moč in avtoriteto odraslega, ter obenem spoštuje integriteto in bitje otroka. Igranje »ruske rulet«, kjer je lahko kaj kmalu preveč, preveč in kjer je premalo, lahko enako nič. Vztrajati pri odločnem, mirnem in jasnem »ne«, ko na drugi strani vihra otroška jeza v vseh svojih niansah, brez da bi dovolil svoji jezi, da eksplodira, ni lahko, a se da. Da se na način, da se otroka vidi in sliši ter se mu da jasno vedeti, da ga razumemo in čutimo v njegovi stiski. A ne glede na vse to ostajamo na svojem »ne«, ker je to v danem trenutku edino prav, da se stvari odvijejo tako, kot smo se odločili da se, saj smo odrasli vselej odgovorni za otroke. Pomembno pa je tudi, da damo otroku vedeti, da karkoli bo počel, se jezil ali jokal, bomo z njim v tem in če bo želel, ko to bo, bomo tam zanj, da ga objamemo in potolažimo. Brez siljenja vanj. Le biti ob njem. Ljudje smo odnosna bitja. Rodimo se iz odnosa, v odnose. Tekom življenja dnevno vzpostavljamo mnoštvo odnosov, tako do oseb, kot tudi do stvari. Odnos izvira iz kontakta. Skozi kontakt ljudje rastemo in oblikujemo lastno identiteto. Kontakt je človekova izkušnja med »Jaz« in »ne – Jaz«. Gre za izkušnjo interakcije z »ne-Jaz«, ob hkratnem ohranjanju lastne identitete ločene od »ne – Jaz«. Kontakt je nekaj, kar se zgodi med ljudmi, je nekaj, kar izhaja iz medčloveške interakcije. Človek obstaja tako, da razlikuje sebe od drugih in s povezovanjem sebe in drugih. To sta dve funkciji meje. Za dober kontakt s svojim svetom je treba tvegati, da se dokopljemo in odkrijemo lastne meje. Učinkovita samoregulacija vključuje kontakt, pri katerem se človek zaveda novosti v okolju, ki so potencialno negovalne, hranljive ali pa toksične. Tisto, kar nas hrani, negujemo oziroma asimiliramo, ostalo pa zavrnemo. Ta vrsta diferenciranega kontakta neizogibno vodi v rast (Polster in Polster, 1973). Avstrijski filozof Martin Buber (1878 – 1965) je razlikoval med dvema načinoma vključevanja človeka v svet, ki ju je opisal v svoji leta 1923 izdani knjigi Ich und Du. Prvi način vključevanja v svet imenuje »izkušnja« in predstavlja način JAZ- ONO. To je način vstopanja v odnose katerega moderni človek danes skoraj izključno uporablja. Na podlagi izkušnje človek zbira podatke, jih analizira, klasificira in teoretizira o njih. Objekt izkušnje (ono) je videno kot stvar za uporabo, kot stvar, ki je poznana ali kot stvar z določenim namenom. Na podlagi izkušnje zaznavamo naš objekt kot skupek lastnosti in količin, kot določeno točko v prostoru in času. Potrebna je razdalja med doživljanjem JAZ, ki je subjekt, in doživljanjem ONO, ki je objekt. JAZ, ki doživlja je objektiven opazovalec in ne aktiven udeleženec tovrstnega načina vključevanja človeka v svet. Poleg načina JAZ – ONO pa obstaja še drugi način našega vključevanja v svet, to je tisti katerega moramo nujno izkoristiti ali uporabiti zato, da bi lahko bili resnično človeški. V tem odnosu, katerega Buber imenuje »srečanje«, to je način JAZ– TI, vstopamo v odnos z objektom s katerim se srečujemo. S tem objektom sodelujemo v nečem in oba, JAZ in TI se preoblikujeta v odnosu med njima. TI, ki ga srečamo se pojavlja kot celota in ne kot vsota njegovih lastnosti. TI ne srečamo kot točke v prostoru in času temveč ga srečamo kot da bi bil celoten univerzum ali povedano drugače kot da bi celoten univerzum nekako obstajal skozi TI. Srečanje lahko začnemo s katerim koli objektom, ki ga doživljamo; z neživimi predmeti, z živalmi in s človekom. Pri človeku fenomen srečanja najbolje opišemo kot ljubezen, ki je je neprestano nihanje med srečanjem in izkušnjo. Prav tako pa lahko vstopamo v srečanje z bitjem, ki ne more biti objekt izkušnje, to je Bog-om. Ameriški antropolog Edward Hall je človekov bivalni prostor ločil na tri dele in sicer intimni prostor, ki je namenjen dobrim prijateljem, družini in partnerjem, meri 45 cm, osebni prostor za znance, sodelavce in sošolce meri med 45 in 120 cm ter v socialni prostor, ki se razteza 120 cm od našega telesa in dlje, pa spustimo neznance. Večje kot je naše zaupanje do druge osebe, bolj intimen odnos kot ga imamo z drugim, manjši je prostor med nami. Vzpostavljanje bivalnega prostora je tesno povezano s sposobnostjo človeka postavljati meje v odnosih. Vsakdo od nas je že doživel izkušnjo, ko mu je bilo v kontaktu z določeno osebo neprijetno, ker ta ni upoštevala njegovega osebnega ali celo intimnega prostora. Neprijetnost je bila toliko večja, če je bil vdor druge osebe v naš prostor nasilen oziroma brez naše privolitve. Včasih sicer zaradi prostorske stiske (npr. na avtobusu, na koncertu, …) ne gre drugače, ko pričnemo ljudje drug drugemu dejansko vstopati v osebni in intimni prostor ter med nami prihaja do neposrednega telesnega kontakta. V taki situaciji namreč obstaja družbeni konsenz, da je tako početje dovoljeno. Vendar pa tudi v takih situacijah, med nami obstajajo meje. Veliko je ravnanj in vedenj, ki so v primerih nujne, predvsem socialno pogojene bližine, družbeno nesprejemljiva (npr. froterizem). Koncept meje ni le prostorski ali fizični. Je tudi in predvsem psihološki. Jedrno vprašanje pri tem pa je, kako v kontaktu z drugimi vzpostaviti in ohranjati učinkovito mejo ter kako jo ustrezno prilagajati različnim življenjskim situacijam. Postavljanje in ohranjanje mej v odnosih je povezano z našo sposobnostjo drugi osebi reči »ne«. Izreči »ne« pomeni postaviti mejo. Na tak način dam drugemu vedeti do kod lahko gre in česa ne dovolim. A v realni situaciji reči »ne« pogosto ni lahko, saj se drugi na postavitev meje vselej odzove. To lahko stori tako, da mejo spoštuje, s čimer spoštuje tudi mojo izraženo voljo. Vidni element tega je, da drugi svoje vedenje prilagodi postavljeni meji. Ali bo to resnično storil, ali ne, je odvisno le od njega samega. Druga možnost, ki jo drugi ima pa je, da moj »ne« presliši, ali bolje rečeno, ga sliši, a ne upošteva in s svojim vedenjem nadaljuje ter tako ne spoštuje moje izražene volje ter krši mejo, ki sem mu jo postavil. Izhajajoč iz teorije polja Kurta Lewina človekovo obnašanje ni odvisno od preteklosti in prihodnosti, temveč od aktualnih dejstev in dogodkov ter načina, kako jih subjekt zazna. Dejstva so med seboj povezana in predstavljajo dinamično polje sil, ki jih lahko imenujemo življenjski prostor. Življenjski prostor ali psihološko polje sil, je okolje, ki zajema človeka in njegovo dojemanje skorajšnje realnosti. Skratka, to je subjektivni, čisti prostor, ki odraža način gledanja na svet, z našimi težnjami, našimi možnostmi, strahovi, izkušnjami in pričakovanji. Poleg tega ima to polje nekaj omejitev, ki jih zlasti določajo fizične in družbene značilnosti okolja (vir: sl.psychologyinstructor.com). Upoštevajoč navedeno je sposobnost reči »ne« povezana s položajem človeka v fizičnem svetu ter ravnovesjem moči v njem in človekovim položajem v psihološkem polju sil. Postavljanje meja v odnosih je za posameznika vselej izziv. Umetnost je v kontaktu z drugo osebo mejo postaviti tako, da le ta ni preveč toga in neprepustna, saj to v skrajnosti vodi do prekinitve kontakta, temveč jo narediti dovolj čvrsto, a obenem prepustno, da nam omogoča kontakt z drugimi in samim seboj ter nas hkrati ščiti pred nezaželenimi vdori v našo intimo. V primeru čustvenih vampirjev, to je ljudi, ki bi naj drugim črpali življenjsko energijo medtem, ko bi se ti ob njih počutili izčrpane ter utrujene, gre v resnici za to, da se v odnosu znajdeta dva, od katerih eden nima občutka za mejo drugega, svojo mejo pa postavi dokaj široko. Tako široko, da z njo prodira prek meje drugega, ki pa svoje meje ni zmožen vzpostaviti in ohranjati. To pa vodi v čustveno in telesno izčrpanost kar pomembno vpliva na naš notranji, čustveni svet. Ob postavitvi meje lahko občutimo strah pred nepričakovano reakcijo drugega ali sram, ker nismo bili dovolj dobri. Zbudi se lahko naša jeza zaradi zavrnitve, to toliko bolj, če je to ena od naših jedrnih tem, želja po biti viden v odnosu. Lahko pa se sproži žalost in z njo povezana tesnoba, zaradi nemoči in obupa. Življenje je mreža sestavljena iz odnosnih mej. Če želimo živeti v miru s svetom, ki nas obdaja in nami samimi, je ključno to, da se zavedamo, kje naše meje so. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
1 Comment
Megan Zajec
2/4/2020 03:53:43 am
Hvala za tale zapis Robert. Večna figura :)
Reply
Leave a Reply. |
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|