Družinski odnosi so podvrženi dnevnim spremembam, ki s časom postanejo tudi življenja spreminjajoče spremembe. Del teh sta med drugim tudi procesa separacije in individualizacije, ki se pričneta že v zgodnjem otroštvu, zaključi pa …. hmmmm. In tu se pričenja moja dilema ter razmišljanje o današnji temi. Kdaj se proces separacije in individualizacije resnično zaključita, če sploh kdaj ter kdo ga mora opraviti in kako. Ljudje smo čustvena in čuteča bitja. Človeški dotik med otrokom in roditeljem je ključnega pomena za njegov zdrav telesni in psihološki razvoj. Omogoča proces navezanosti kateremu pa sledita procesa separacije in individualizacije. Separacija temelji na naši potrebi po avtonomiji, po biti »Jaz« v svetu. »Jaz« ločen od drugih in obenem povezan z drugimi. Le uspešna separacija vodi v individualizacijo. Človek mora najti samega sebe in svoj življenjski smisel. To pa je včasih lažje reči, kot pa dejansko storiti. Ni redko, da se že odrasle osebe še vedno sprašujejo temeljna eksistencialna vprašanja o tem, kdo sem, kaj je smisel življenja in kaj si dejansko želim ter kako to doseči, kdo mi kot oseba v odnosih ustreza in kdo ne. Pomembno je najti samega sebe in zavedati se, kdo sem. Ko govorimo o separaciji ločimo več vrst le te. Fizično separacijo, to je rojstvo otroka, čustveno separacijo, to je, ko starš prekine stanje simbioze z otrokom in lahko le temu odraslo reče »ne«, ne da bi se ob tem počutil slabo. Separacija nalog in odgovornosti, ko starš na določeni točki preneha prevzemati odgovornost za otrokovo življenje in si dovoli, da mu omogoči lastno izkušnjo. Tu so še separacija identitete, ekonomska in stanovanjska separacija. Na poti od zibelke do odraslosti mora otrok narediti mnogo razvojnih korakov in prav na vsakem od njih se lahko zatakne ter tam obstane. Skupaj z njim pa morata svoje razvojne korake narediti tudi starša, ki se ob odhodu odraslega otroka od doma soočita z novo družinsko, ali bolje rečeno, partnersko dinamiko. Soočita se s t.m. sindromom praznega gnezda. Ob odhodu otroka, se pokaže dejanska kvaliteta odnosa, ki sta ga dva gojila skozi leta. Ker je v času odraščajočega otroka funkcija starševstva primarna, je partnerstvo kot tako pogosto odrinjeno na stranski tir. Vse razpoke slednjega pa se v svoji dejanski, običajno boleči, luči pokažejo, ko par ostane sam. Starše, ki ob odhodu odraslega otroka običajno že zajadrajo v srednja odrasla leta, tudi na njihovi življenjski poti čakajo pomembna razvojna vprašanja, katerim pa se le redki posvetijo v zadostni meri. Namesto tega se še dalje ukvarjajo in želijo krojiti življenja svojih že odraslih otrok in celo vnukov. Nekateri starši žal ne dojamejo, da se je njihov otrok podal na najbolj vznemirljivo pot svojega življenja, na pot samostojnosti. In naloga staršev je, da se tudi oni sprijaznijo s tem, ter ga pustijo oditi. To vsekakor ne pomeni prekinitve sorodstvenih stikov. Pomeni le, da se morajo starši zavedati, da odrasli otrok ni več otrok, ki bi se vedel in ravnal tako, kot si oni želijo, da bi se. Običajno je, da na razumski, deklaratorni ravni lahko rečejo, da otroka ne ovirajo in mu želijo le pomagati, a po drugi strani je pomoč dana le, če se odrasli otrok pokori njihovi volji, zahtevam in pogledom. Drugače je v njihovih očeh le še otrok, ki ni sposoben samostojnega življenja. In to je iskreno žalostno. Vsak otrok si namreč želi, da bi bil samostojen in da bi bil staršem v ponos, da zmore sam. Če odrasli to zmore je prav gotovo, da so starši dobro opravili svoje delo in otroka naučili samostojnosti ter neodvisnosti. Marsikateri odrasli si želi, da bi ga starši končno videli kot odraslega, mu zaupali in ga na poti po kateri hodi, ne ovirali. Žal nekateri premorejo subtilno manipulacijo, ki v odnosu starš, odrasli otrok, ohranja otroško raven. So vam znane besede, »Vse smo ti dali, nič ti ni manjkalo, ti pa …« ali »Le pomagati smo ti hoteli, ti pa tako nehvaležen do nas«. Večno, subtilno ali pa kar direktno in odkrito pogojevanje, ki je toliko bolj moteče, če se odrasli otrok še ni popolnoma ekonomsko in stanovanjsko separiral od staršev, kar pa je danes, glede na razmere na nepremičninskem trgu in položaju gospodarstva, sila težko doseči. In tako so odrasli otroci in njihovi nezreli starši obsojeni na skupno življenje tudi v zrelih letih, podvrženi uničujoči in utrujajoči dinamiki odnosa otrok starš. To od odraslega otroka zahteva, če želi izpeljati separacijo do konca ter razviti svojo identiteto, da staršem neprestano postavlja meje, ohranja in izraža svoj »Jaz« v odnosu z njimi, a obenem, da tudi vešče krmari med konflikti, ki iz takega odnosa izhajajo, dokler tudi starši sami ne naredijo potrebne spremembe in končno dojamejo, če sploh kdaj, da je njihov otrok star »že 50 let«. Menim, da ko starši želijo pomagati otroku, je zrelo ravnanje tisto, ko se vprašajo, zaradi česa mu želijo pomagati in ali je otrok za njihovo pomoč prosil. Če je, je v ospredju želja otroka, da mu starši pomagajo pri realizaciji njegove in ne njihovega, želenega cilja. Če za pomoč ni vprašal, pa je dobro, če se starši vprašajo kako je njim, ko je kdo, kdaj posegel in presegel njihove meje, ko sami tega niso želeli. Dejstvo je, da je le odnos odraslega starša in odraslega otroka tisti odnos, ki obema omogoča, da gradita zrel, odrasel starševski odnos, kjer starš ne bo več čutil potrebe, da skrbi za lastnega otroka in mu ureja življenje kot misli, da je prav, ter za odraslega otroka, da bo končno samostojen in neodvisen v svojem življenju počel kar si želi početi, za to prevzemal tudi odgovornost, ter obenem se zavedal, da ima vselej nekje družino, ki mu bo stala v oporo, če bo to v življenju še kdaj potreboval. Separacija je vselej dvosmerna pot, ki jo morajo otroci in starši prehoditi skupaj, da se razpotju uspešno razidejo. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|