Bil je eden tistih trenutkov, ko človek upa, da se otroku enostavno ne odpihne, saj je tisto kar sledi resnici na ljubo težko obvladati ali celo kdaj pa kdaj biti le s tem. Nadangel je imel naporen dan. Poleg šole še nekaj obšolskih aktivnosti in ko sva ga prišla z Drago iskati na trening, je že bil pošteno utrujen, lačen in tečen. Odločili smo se, da gremo na sprehod in nekaj pojesti, a Nadangel si je želel iti v enega večjih nakupovalnih središč, da bi kupili še enega pliška. Draga mu je dejala, da ne gremo po nakupih temveč se gremo družiti in jesti, a se ni dal. Vztrajal je, da želi pliška. Kravico. Zaradi jasno postavljenega »ne«, upoštevajoč tudi njegovo utrujenost in lakoto, je prišel v stisko, ki se je odrazila v vedenju prežetim z jezo. Že odrasli osebi je težko biti z občutkom nemoči in regulirati svojo jezo, ki se ob tem sproži, otroku pa je to še bistveno težje. Toliko bolj, ker se mora to šele naučiti. Ob prihodu na parkirišče me je presenetila reakcija Drage. Z avtomobilom je na parkirišču zapeljala na oddaljen del le tega. Na moje vprašanje je odgovorila, da je to naredila zato, da se izognem javnosti, če bi kdo prišel mimo, ko bi imel Nadangel svojo čustveni izpad. Mislim, da je v takih okoliščinah kdaj pa kdaj morda resnično smiselno imeti malo zasebnosti. Ko sva izstopila iz vozila, se nama ni želel pridružiti. Vztrajal je, da si želi kravico in da hoče iti v trgovino. Ni odveč omeniti, da je bila situacija precej napeta in na robu otrokovega čustvenega odklopa. Tudi sam sem bil v stiski, občutil sem strah, saj nisem vedel kaj in kako. Zavedal sem se, da otrok potrebuje pomoč, da potrebuje pomiritev, da sam ne bo zmogel čustvene regulacije, ki je tik pred popolnim sesutjem. Na vprašanje, ali ga lahko objamem, je to odločno zavrnil. Bi pa to bilo tudi težko izvedljivo, saj je sedel v otroškem sedežu, v zadnjem delu dvovratnega avtomobila zaradi česa sem imel do njega omejen dostop. Kar sem lahko naredil je, da sem sedel na robu vozila obrnjen proti njemu. Za trenutek sem vstal, se umaknil in prek avtomobila pogledal Drago. V dani situaciji sva bila oba nemočna. Spraševal sem se kaj naj, kako naj, da se voda nadangelovih čustev ne prelije prek roba. Lahko bi nastopil ostro, mu dejal, da ima doma že milijon pliškov in da en več, ali manj, ni važen. A zanj je bila kravica bistvo tistega trenutka življenja. Torej nesmiseln ukrep, ki bi situacijo le še zaostril. Lahko bi ga poizkušal malček na silo izvleči iz vozila, a bi to pomenil grob poseg v njegovo integriteto in bi šlo za ne spoštovanje njega kot osebe. Lahko bi ga tudi pustila v vozilu in šla, a bi to bilo skrajno nezrelo in neodgovorno od naju kot odraslih oseb. Ob vsem tem mi eno vprašanje ni dalo miru. Zaradi česa ti tako močno, v tistem trenutku želi pliška kravico? Razumem, da imajo otroci radi take in drugačne igrače in dejstvo je, da ima Nadangel toliko raznovrstnih pliškov, da še eden več ali manj, praktično ni vreden omembe. Na vprašanje za kaj si želi kravico sem seveda dobil odgovor:»Zato ker,…. si jo hoče imeti«. Ali gre za željo, ali neko neozaveščeno potrebo, pa je bilo vprašanje, ki sem si ga zastavil sam. V njegovi prisotnosti sem se poigral z identifikacijo, kaj bi meni, kot otroku dala kravica, če bi jo držal v rokah. Svoje občutke sem podelil z njim. V stik sem prišel z nežnostjo, toplino, mehkobo pliša…. dejstvom, da kravice, tiste prave, dajejo mleko. In vprašal sem ga, kaj pa on čuti, ko ima kravico ali pliške ob sebi. V danem trenutku je kot strela z jasnega izustnil, da mu dajejo občutek varnosti. Z Drago sva ostala šokirana. Vse kar sem lahko storil je bilo, da sem ponovil "občutek varnosti". Dejal je, ja. Ob slišanem so moje misli odtavale v drugo smer in vprašal sem se, če mu vseh 100 in več pliškov dajejo občutek varnosti, kako varnega se dejansko počuti v svetu in okolju kjer živi? Tega z njim nisem podelil, a si je podobno vprašanje postavila tudi Draga. Ponudila sva mu, da ga lahko objameva, a je dejal, da objem ni kravica. In imel je prav. Z Drago nisva ravno kravjih podob. Po še nekaj minutnem pogovoru o tem kaj in kako čuti, se je uspel skobacati iz avtomobila. Dragi, stoječi na drugi strani vozila, kjer je gospodič izstopil, sem namignil, da ga naj objame. Sprva tega ni želel in jo je odvrnil, a jo je hip zatem sam močno objel. Še malček je godrnjal o tem in onem, a se je po vsem doživetem kaj kmalu pomiril. Zatem smo odšli in si privoščili slastno pizzo. Se morda sprašujete ali je bila kravica še tema pogovora? Naj odgovor ostane skrivnost :) OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
1 Comment
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|