Žalost in z njo povezano žalovanje je eno od temeljih čustev, ki jih čutimo, a je pogosto naš odnos do nje izkrivljen zaradi prepovedi, ki jih pridobimo med procesom socializacije. in so vezane predvsem na dopustnost njenega čutenja in izražanja. Da bi lažje razumeli proces žalovanja ob ločitvi, si bomo v nadaljevanju pogledai kaj žalost je. Žalost je naraven, telesni odziv na situacijo izgube. Da bi jo lahko občutili je potrebno, da ima izgubljeno za nas neko vrednost, pomen. V nasprotnem primeru je ne bomo občutili in bo naš odziv indifierenten. Ko jo občutimo se zavemo, da je v našem življenju nastala praznina. Z njo je povezan tudi eksistencialni strah pred tem, kako dalje. Ko človek izve, da se želi partner ločiti, in če ob tem ne doživi veselja in olajšanja, da bo sedaj drugače, je njegova običajna reakcija žalost. Tisto kar ločitev dela problematično ni ločitev sama temveč predvsem emocionalni odziv posameznika na njo. Na psihofizični ravni pride do emocionalnega cunamija, ki sproži zanikanje, da temu morda le ni tako. Zanikanje služi kot obrambni mehanizem s katerim poizkušamo omiliti bolečo izkušnjo in ponovno vzpostaviti stanje ravnovesja. A če nam to ne uspe in se neprijetna izkušnja nadaljuje zanikanju sledi faza jeze. Sproži jo globok občutek nemoči, ki mu poizkušamo ubežati. Krivca za nastalo situacijo iščemo v zunanjem svetu, toliko bolj, če izvemo, da je imel partner celo večletno, zunajzakonsko razmerje z drugo osebo. Ob tem pa spregledamo tudi svoje napake v odnosu, ki so pripeljali do konca. Na premici čustvenih polaritet pomeni stanje biti v stiku z jezo hkrati stanje ne biti v stiku z žalostjo, in obratno. Če zmoremo vzdržati začetni pritisk pridemo do naslednje faze, to je faze pogajanj. Zanjo je značilno, da želimo dobiti še eno priložnost, da morda popravimo kar smo zavozili. Če vse naštete faze uspešno premostimo pridemo do faze, ko občutimo globoko žalost, kjer se moramo soočit s svojo bolečino. Biti z bolečino, si jo dovoliti občutiti in jo izraziti z izražanjem žalosti, jokom, kar ni lahko. Da je naš trenutni emocionalni odziv še intenzivnejši, se mu pridružijo vsa potlačena čustva iz naše preteklosti, ki ga dodatno okrepijo. Psihična stabilnost človeka je v danem trenutku pod težkim bremenom. Vsak odnos je dinamičen proces približevanja in oddaljevanja. Približevanje je povezano s povezovanjem in navezovanjem, oddaljevanje pa z razvezovanjem in poslavljanjem. Ločiti moramo med zapustitvijo in odhajanjem. V osnovi gre v obeh primerih za oddaljevanje od nekoga ali nečesa, a sta njun namen in posledica drugačni. Ko odhajamo (npr. na delo, dopust, …) se oddaljimo, a odnos oziroma vez še vedno obstoji, kar pa ne velja za primer zapustitve (npr. ločitev, smrt, …), ko pride do dokončnega pretrganja vezi in odnosa. Iluzija partnerjev, predvsem tistih z otroki je, da bo z ločitvijo dejansko prišlo do zapustitve drugega, kar pa ne drži, saj je otrok, najmanj do njegove polnoletnosti, tista trajna vez med njima, ki to onemogoča, če se starša seveda odločita, da bosta izpolnjevala svoje starševske dolžnosti. Zato je v primeru ločitve dobro že v naprej vedeti, da bo zaradi potrebe po sodelovanju vezanem na otroka, kljub njej odnos deloval na liniji odhajanja in ponovnega približevanja, kot pa na liniji zapustitve. To pa ni lahko, saj se kljub ločitvi odnos in z njim povezani problemi nadaljuje kar pa je lahko za posameznika, katerega je ločitev čustveno bolj prizadela, ovira pri žalovanju in ponovni gradnji novega življenja. Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
2 Comments
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|