Žalost in z njo povezano žalovanje je eno od temeljih čustev, ki jih čutimo, a je pogosto naš odnos do nje izkrivljen zaradi prepovedi, ki jih pridobimo med procesom socializacije. in so vezane predvsem na dopustnost njenega čutenja in izražanja. Da bi lažje razumeli proces žalovanja ob ločitvi, si bomo v nadaljevanju pogledai kaj žalost je. Žalost je naraven, telesni odziv na situacijo izgube. Da bi jo lahko občutili je potrebno, da ima izgubljeno za nas neko vrednost, pomen. V nasprotnem primeru je ne bomo občutili in bo naš odziv indifierenten. Ko jo občutimo se zavemo, da je v našem življenju nastala praznina. Z njo je povezan tudi eksistencialni strah pred tem, kako dalje. Ko človek izve, da se želi partner ločiti, in če ob tem ne doživi veselja in olajšanja, da bo sedaj drugače, je njegova običajna reakcija žalost. Tisto kar ločitev dela problematično ni ločitev sama temveč predvsem emocionalni odziv posameznika na njo. Na psihofizični ravni pride do emocionalnega cunamija, ki sproži zanikanje, da temu morda le ni tako. Zanikanje služi kot obrambni mehanizem s katerim poizkušamo omiliti bolečo izkušnjo in ponovno vzpostaviti stanje ravnovesja. A če nam to ne uspe in se neprijetna izkušnja nadaljuje zanikanju sledi faza jeze. Sproži jo globok občutek nemoči, ki mu poizkušamo ubežati. Krivca za nastalo situacijo iščemo v zunanjem svetu, toliko bolj, če izvemo, da je imel partner celo večletno, zunajzakonsko razmerje z drugo osebo. Ob tem pa spregledamo tudi svoje napake v odnosu, ki so pripeljali do konca. Na premici čustvenih polaritet pomeni stanje biti v stiku z jezo hkrati stanje ne biti v stiku z žalostjo, in obratno. Če zmoremo vzdržati začetni pritisk pridemo do naslednje faze, to je faze pogajanj. Zanjo je značilno, da želimo dobiti še eno priložnost, da morda popravimo kar smo zavozili. Če vse naštete faze uspešno premostimo pridemo do faze, ko občutimo globoko žalost, kjer se moramo soočit s svojo bolečino. Biti z bolečino, si jo dovoliti občutiti in jo izraziti z izražanjem žalosti, jokom, kar ni lahko. Da je naš trenutni emocionalni odziv še intenzivnejši, se mu pridružijo vsa potlačena čustva iz naše preteklosti, ki ga dodatno okrepijo. Psihična stabilnost človeka je v danem trenutku pod težkim bremenom. Vsak odnos je dinamičen proces približevanja in oddaljevanja. Približevanje je povezano s povezovanjem in navezovanjem, oddaljevanje pa z razvezovanjem in poslavljanjem. Ločiti moramo med zapustitvijo in odhajanjem. V osnovi gre v obeh primerih za oddaljevanje od nekoga ali nečesa, a sta njun namen in posledica drugačni. Ko odhajamo (npr. na delo, dopust, …) se oddaljimo, a odnos oziroma vez še vedno obstoji, kar pa ne velja za primer zapustitve (npr. ločitev, smrt, …), ko pride do dokončnega pretrganja vezi in odnosa. Iluzija partnerjev, predvsem tistih z otroki je, da bo z ločitvijo dejansko prišlo do zapustitve drugega, kar pa ne drži, saj je otrok, najmanj do njegove polnoletnosti, tista trajna vez med njima, ki to onemogoča, če se starša seveda odločita, da bosta izpolnjevala svoje starševske dolžnosti. Zato je v primeru ločitve dobro že v naprej vedeti, da bo zaradi potrebe po sodelovanju vezanem na otroka, kljub njej odnos deloval na liniji odhajanja in ponovnega približevanja, kot pa na liniji zapustitve. To pa ni lahko, saj se kljub ločitvi odnos in z njim povezani problemi nadaljuje kar pa je lahko za posameznika, katerega je ločitev čustveno bolj prizadela, ovira pri žalovanju in ponovni gradnji novega življenja. Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
2 Comments
Konec partnerskega odnosa in razpad družine sta lahko sočasna pojava, a ne nujno, saj pri parih brez otrok razpada družine ni, vprašanje pa tudi je, ali do njenega razpada pride v primeru partnerske zveze z otroki. Konec življenjske zgodbe dveh je, ne glede na to, kako se s tem soočata, težka osebna preizkušnja, ki posega v samo bistvo človeka. Znanstvena dognanja kažejo, da gre za zelo stresen dogodek v življenju posameznika, ki od njega zahteva vrsto dejanj, ki so na eni strani usmerjena v ureditev preteklih pravnih in nepravnih razmerij ter obenem hkratno urejanje življenja v bodoče. Vsekakor težka situacija, še posebej za tistega, ki mu je bila skupnost dveh osrednji življenjski cilj. Mnogi si želijo, morda predvsem upajo, da se bodo z ločitvijo od drugega, rešili boleče izkušnje pretekle veze. V osnovi je temu tako, a v primeru, če imata dva družino, ločitev povzroči le njeno reorganizacijo. Številne dileme in nesoglasja preteklega partnerstva pa ostanejo. Pravni postopek ločitve zahteva od razhajajočih se partnerjev redna srečevanja in usklajevanje o številnih osebnih in pravnih vprašanjih, ki lahko potekajo pod okriljem centrov za socialno delo, mnogi pa še prej neposredno obiščejo odvetnika ali notarja zato, da bi pravno zaščitili in uveljavljali svoje s pravom določene pravice, ob tem pa pozabljajo, da ločitev ne zajema le zaščite in uveljavljanja svojih pravic, temveč pomeni tudi prevzemati in izpolnjevati dogovorjenih in predpisanih dolžnosti. Pri izpolnjevanju slednjih pa se lahko po ločitvi pojavijo številne nove težave, ki so vselej povezane z nerazrešenimi konflikti iz razpadlega odnosa, ki še vedno obstoji, le na drugačen način. Pogosto slišim:“ Ne rabiva biti prijatelja, pomembno je le, da lahko sodelujeva zaradi otroka, a z njim/njo to ni mogoče.“ Včasih so res objektivni razlogi, da je komunikacija otežena, ne pa nujno nemogoča. Če vprašam:“ A bi se vi bili pripravljeni pogovarjati, če bi za to bil tudi drugi,“ pogosto ugotovim, da nihče zares nima želje po nadaljnjem medsebojnem komuniciranju, kar je glede na skupno preteklost, ki je vodila do razpada odnosa, razumljivo. Žal izvrševanje stikov z otroki od ločenih staršev zahteva njihovo sodelovanje "pod prisilo". Pravno reševanje družinskih razmerij neizpodbitno, slej kot prej trči tudi v njihovo psihološko reševanje. Uporaba družinske meditacije ali psihoterapije (individualne ali partnerske), med samim ločitvenim postopkom, kot tudi kasneje, je z mojega gledišča pot, ki lahko nekdanjima partnerjema pomaga izboljšati njun odnos oziroma način njunega sodelovanja. Morda me boste vprašali:“ Čemu bi si prizadeval imeti boljši odnos z nekdanjim ….. ?“ Prvič, zaradi vas samih, da vas pretekle, nerešene zadeve ne bodo več bremenile v novem partnerstvu, kajti nemalokrat se zgodi, da so tudi novi partnerji, ki si prav tako želijo uživati v svojem novem partnerstvu z vami, deležni bremen vaše minule veze. Kako bo to vplivalo na vajin nov odnos, je vprašanje, ki mu je prav tako potrebno posvetiti pozornost, saj statistika glede razvez, novim partnerstvom ni ravno naklonjena. Drugič, zaradi otrok, ki imajo pravico do zrelih staršev, ki so, četudi narazen, sposobni zgledno sodelovati v dobrobit njih in se ob tem izogibati zlorabi otrok, kot sredstvom obračunavanja z nekdanjim partnerjem/ko. Ko se človek postopno poslavlja od minulega, skupnega življenja, se z gradnjo novega, zgodba pravzaprav šele prične. Na psihološki ravni se ločitev dotakne vseh naših potlačenih čustev zapuščenosti, zanemarjenosti, osamljenosti, ki so jih mnogi doživeli v stvarnih dogodkih našega otroštva, nato so jih, največkrat nepredelane, pospravili oziroma potlačili na varno, v skrite kotičke svoje osebnosti, pred samim seboj in pred drugimi ter nekako zadovoljivo delovali do trenutka, ko se je Pandorina skrinjica ponovno odprla. Ko se veza konča, pa četudi kratkotrajna, kaj šele večletna, se človek sreča s samim seboj in svojim čustvenim svetovom. Nekateri se od partnerja oddaljijo že med zvezo samo, morda si že med njo poiščejo drugo osebo, in jim je potem takem sama ločitev lažja, a za marsikoga spoznanje, da se partner želi predstavlja težek in nepričakovan šok. Na plan se zlije koktajl neprijetnih čustev in sproži se jedrni proces, žalovanje. (se nadaljuje) Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Nemalokrat se zgodi, da bližnji ali prijatelji ostanejo presenečeni, da sta se dva razšla. „Pa tako dobro sta se razumela“, je moč slišati. A žal je partnerski odnos kot vsak drugi. Če se ga jemlje preveč kot samoumevnega in se vanj ne vlaga lahko razpade. V nadaljevanju si bomo ogledali kateri so tisti dejavniki, ki običajno, a ne vedno, privedejo do njegovega konca. Na splošno lahko rečemo, da je takih dejavnikov, ki ljudi pripeljejo do tega, da se razvežejo veliko in praktično nemogoče jih je v celoti povzeti, saj gre pri odločitvi za razvezo običajno za kombinacijo vseh teh. Zakonska zveza oziroma zunajzakonska skupnost je odnos dveh nasprotij in ne le ujemanj, ki se morata naučiti sobivati skupaj. To je možno le, če se dva razlik zavedata in jih sprejemata kot take, brez težnje po tem, da bi drugemu vsiljevala svoj pogled. Tanka je linija med tem, ko nekdo drugemu nekaj pove zato, ker želi to z njim le podeliti, ne da bi pričakoval ali želel, da bo ta to sprejel ter tem, ko drugemu nekaj pove v želji in s pričakovanjem, da bo drugi to sprejel in še huje to dosledno upošteval. Zavedati se moramo, da imata dva v paru vsak svojo predstavo o tem, kaj partnerski oziroma zakonski odnos je. Naša predstava sega onkraj pravno formalnih pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz zakona, ki ureja zakonsko zvezo in je predvsem kulturno pridobljena ter pogojena. Zgodi se lahko, da so posameznikove predstave o poroki in srečnem zakonu nerealne, plod otroškega sanjarjenja, ki se pod težo življenjskih izkušenj spreminjajo. Včasih v popolnosti tudi razblinijo. Pomembno je, da se dva že pred tem pogovorita o tem, kako dojemata zakon oziroma partnerstvo onkraj romantičnih iluzij o večni ljubezni. Ljudje smo stalno spreminjajoča in razvijajoča se bitja, zato so tudi razlogi, ki pripeljejo do ločitve različni v različnih fazah našega skupnega sobivanja. Med pogostejše, notranje dejavnike lahko štejemo spremembo individualnih interesov, spremembe na kariernem področju, otroke, nova poznanstva in nove ljubezni, kar se pogosto zgodi, ko v obstoječem odnosu partnerjeve potrebe niso zadovoljene oziroma so to redko. Prav tako lahko partnerja preprosto spoznata, da se je njuno skupno življenje izpelo, da je postalo rutina, dolgočasno in prazno, saj nimata več skupnih želja, ne interesov, ki bi ju povezovali. V odnosu se nemalokrat zgodi, da se dva v njem, kot osebnosti različno razvijata, kar na dolgi rok povzroči njuno odtujitev in ločitev. Žal se nekatere partnerski odnosi končajo zaradi bolj travmatičnih dejavnikov kot je družinsko nasilje v vseh svojih pojavnih oblikah. Poleg notranjih pa lahko do ločitve privedejo tudi številni zunanji dejavniki kot so gospodarska kriza, epidemija, spreminjanje družbenega pomena spolnih vlog, večji poudarek na osebni izpolnitvi posameznika, spremenjena vloga ženske v družbi, spreminjanje kulturnih vrednot in spreminjanje zakonskih omejitev. A ne glede na to kateri vzrok, ali kombinacija teh, je na koncu privedel do razpada partnerskega odnosa, je jedrno vprašanje s katerim se mora soočiti vsak posameznik tisto, kako se soočiti koncem partnerskega odnosa in razpadom družine ter kako si na novo postaviti življenje. Od načina in sposobnosti posameznika kako bo sprejel novonastalo situacijo je odvisno kako jo bo uspel premostiti. (se nadaljuje) Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! Verjetno ste se ob prebiranju predhodnih delov tega sestavka sestavka vprašali, v čem je sploh razlika med mediacijo in partnersko terapijo? Kaj izbrati, ko nastopi partnerski konflikt? V osnovi sta oba načina reševanja konfliktov v partnerstvu zelo podobna, a hkrati dokaj različna. Skupno obema pristopoma je, da se ukvarjata s konfliktnim odnosom v partnerstvu in drugimi težavami, ki se v njem pojavijo, a k njihovemu reševanju pristopata iz različnih perspektiv. Partnerska (gestalt) terapija parom, ki se odločijo za njo omogoča, da s sprotnim reševanjem osebnih in medosebnih težav prispevata k temu, da se njun o odnos razvija z manj trenji. Jedro partnerske terapije ni reševanje pravnih vprašanj, četudi se ta lahko med njo pojavijo. Njen namen je, da dva prepoznata in razumeta način svojega delovanja v partnerskem odnosu, ter da ga, ko je to potrebno zavestno tudi spremenita z željo partnerski odnos ohraniti. Niso pa le vzorci delovanja tisti, ki so predmet partnerske terapije. Na slednji se lahko dva dotakneta tudi drugih tem iz osebne sfere kot so vprašanje ne/zvestobe, zaupanju, željah in težavah v spolnosti, o tem kako razumeta starševstvo, ali si želita skupne otroke, o skupnemu soočanju s travmo in drugo. Partnerska terapija je priložnost za osebni in partnerski razvoj. Omogoča izgradnjo kvalitetnejšega, bolj pristnega partnerskega odnosa, ki temelji na dialogu, medsebojnem spoštovanju ter na zadovoljenih osnovnih relacijskih potrebah pri obeh partnerjih. Partnerja lahko vzpostavita komunikacijo, ki jima bo v pomoč pri funkcionalnem razreševanju vsakodnevnih težav oziroma konfliktov in bo temeljila na medsebojnem spoštovanju in sprejemanju drugačnosti. V kolikor pa premostitev nesoglasij ne uspe, da se razideta na spoštljiv in človeka dostojen način zlasti, če imata skupne otroke, saj se je potrebno zavedati, da z razvezo zakonske zveze oziroma razpadom zunajzakonske skupnosti družina ostane, največje breme njenega razpada nosijo otroci. Pari, ki se razidejo se premalo zavedajo, da ob razhodu med njimi še vedno ostanejo vse tiste težave, ki so privedle do razhoda in da se bodo z njimi, ter žal še novimi, primorani soočati še naprej dokler jih ne bodo uspeli rešiti. Če sploh kdaj. Cilj partnerske terapije je vsakemu paru omogočiti, da gradi zavestno partnerstvo oziroma zavestni odnos, ki ne temelji več na naših nezavednih vzorcih vedenja, mišljenja in čustvovanja, ki vsak nov odnos lahko spravljajo v situacije, ki prebujajo v nas naše otroške rane, in s tem povzročajo ponavljanje vedno istih intimnih zgodb, običajno bolečih, temveč da dva skozi spoznavanje lastnega procesa oblikujeta način delovanja v partnerstvu, ki bo sprejemljiv in osrečujoč za oba. Obče gledano je jedro mediacije predvsem reševanje obstoječih družinsko pravnih sporov s ciljem, da se konfliktna interakcija med dvema spremeni (transformira) tako, da sta se partnerja sposobna pogovoriti in dogovoriti o družinsko pravnih vprašanjih povezanih z razvezo zakonske zveze oziroma prenehanjem zunajzakonske skupnosti ter skleniti ustrezen, pravno zavezujoč dogovor. Ob tem je pogovarjanje in dogovarjanje o nepravnih temah drugotnega pomena in služi predvsem k ureditvi medsebojnih pravnih razmerij oziroma pravnemu sporu, v globino katerega pa se praviloma ne posega. Mediacija le posredno daje ljudem priložnost, da spregovorijo o osebnih temah, o katerih morda do sedaj niso imeli priložnosti spregovoriti, ali da izrazijo čustva, ki jih do sedaj niso, ni pa to jedro njenega delovanja in tudi ne mediatorjeva usmeritev. Osebno sicer menim, da je to ozko gledanje na mediacijo, saj kot že predhodno zapisano, je potencial te metode pri družinski komunikaciji večji od njene dejanske uporabe v pravni praksi, kjer strankam ponuja bolj prijazen načina razhoda kot jim ga ponuja pravdni postopek, a upoštevati je potrebno tudi, da niso vsi mediatorji psihoterapevti oziroma, da ne premorejo vselej ustreznih psiholoških znanj ter da sama oblika metode ni takšna, da bi bila usmerjena v reševanje zahtevnejših psiholoških vsebin. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da se mediacije pari običajno poslužijo šele, ko je njun odnos že tako načet, da je ločitev neizogibno dejstvo in je potrebno, ob urejanju osebnih tem, urediti še pravna vprašanja. Seveda je tu potrebna obojestranska motivacija vsakega posameznika v paru, da se odločita za tovrsten način urejanja medsebojnih razmerij. Pogosto je lahko partnerski konflikt tako globok, ponavljanje vedno enih in istih zgodb pred različnimi pristojnimi institucijami pa tako obremenjujoče, da ljudje edino rešitev vidijo v sodni poti. Žal pa sodišče odloča na podlagi prava, to pa ni vselej pravično, ali vsaj ni za eno stranko v sodnem postopku. Mediacija daje možnost, da pari svoj konflikte in pravne spore ohranijo v svojih rokah, da dosežejo tiste rešitve, ki so zanje najbolj sprejemljive in konsenzualne. To pa ni vedno lahko, saj zahteva veliko pogovarjanja, usklajevanja, popuščanja in v končni fazi tudi spremembe osebne perspektive na obstoječo situacijo. Morda pa se kdaj pri kakem posamezniku zgodi tudi osebna sprememba. Zato se lahko pari, ki si želijo imeti moč nad urejanjem svojih razmerij, obrnejo na pristojni center za socialno delo, ki jih bo po svetovalnem pogovoru napotil na družinsko mediacijo ali pa lahko mediatorja iz liste družinskih mediatorjev pri Ministrstvu pristojnem za družino poiščeta in izbereta sama. Ob tem naj izpostavim še novost na področju mediacije po Družinskem zakoniku in sicer mediacijo po razvezi zakonske zveze (t.m. poločitvena mediacija), ki zagotavlja priložnost, da bodo lahko tudi že razvezani pari naknadno uredili tiste osebne teme, ki bodo kljub razvezi še vedno hromile njihov odnos in izvrševanje sklenjenih sodnih poravnav oziroma odločb. Zavedati se je potrebno, da sodna odločba ali poravnava veljata toliko, kolikor velja zaveza posameznika, da jo izpolni. V pravu sicer velja stališče, da je potrebno sodne odločbe spoštovati, a je to izključno osebna odločitev posameznika kako bo ravnal do zapisanih črnih črk na belem papirju. Pravo kot veda, je dokaj nepopolno oziroma polno pravnih praznin, ki jih mnogi vešče izkoriščajo v svojo korist in na škodo drugega. Zato se mi zdi pomembno, tudi z vidika pravosodnega sistema, da se večjo skrb pri reševanju pravnih vprašanj povezanih z družinsko problematiko, posveča temam iz osebne sfere, saj bolj ali manj uspešna rešitev slednjih lahko zagotovi tudi večjo učinkovitost prava. Se nadaljuje Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|