Bil je eden tistih dni, ko čas teče počasneje, ali vsaj zdelo se mi je tako. Klepet ob kavi. Pogovor nanese na zanimivo temo o kateri običajno razmišljajo otroci, ali pa nanjo bolj odgovarjajo, ko jih vprašamo:« Kaj si želiš biti, ko boš velik?« Odgovori so običajno pestri, seznam inovativen, v zadnjih letih, spričo pojava novih poklicev, toliko bolj širok. Spomnim se, da sem si kot otrok želel biti avtomehanik, kasneje zdravnik, nekje vmes pa astronavt. A na koncu sem postal psihoterapevt. Govori se, da postanejo psihoterapevti tisti ljudje, ki se za opravljanje tega poklica odločijo primarno zato, da bi pomagali sebi. Morda je v tem kanček resnice, a sam študij od specializanta psihoterapije zahteva, da se med študijem tudi sam udeleži psihoterapije in da opravi določeno število ur osebne izkušnje. To je specifika tega dela, saj je za to, da bi lahko pomagal drugim nujno, da se tudi sam soočim s temnimi kotički svoje psihe in pogledam tja, kamor najraje ne bi. S tem pridobim izkušnjo procesa po katerem bodo hodili tudi klienti. Osebno sem se za to pot odločil, ker me je od otroštva dalje zanimala duhovnost, od srednješolski dni pa tudi psihologija, a me je prva študijska pot vodila v pravne vode, v katerih pa se nisem najbolje znašel. A ker je v življenju največja napaka ta, da si človek ne upa slediti svojim sanjam, še posebej, ko se pojavi priložnost za to, sem na pragu srednjih let razprl jadra in zajadral sanjam naproti. V različnih življenjskih situacijah sem si vedno želel vedeti, zakaj živim, kot živim. Zakaj se meni dogaja to, kar se drugim morda ne. Iskanje odgovorov v knjigah, seminarjih in delavnicah mi je na tej poti le delno pomagalo, saj sem z leti spoznal, da tovrstna angažiranost predstavlja zgolj pasivno delo na sebi. Vsekakor nezanemarljivo znanje za občo razgledanost, a odločno premalo za globljo osebno spremembo. Ta od človeka, ki želi pri sebi nekaj dojeti ali spremeniti, zahteva, da se poda na pot raziskovanja svojega notranjega vesolja. In psihoterapija je med drugim ravno to. Spoznavanje lastnega, notranjega vesolja, planetov in ozvezdij, ki ga sestavljajo, predvsem pa spoznavanje interakcij med njimi, sil, ki jih premikajo, ter učenje kako sobivati s tem, ko nečesa ne morem spremeniti in kako nekaj spremeniti, ko to lahko. V tem je tudi bistvo koncepta zdravja katerega prepogosto razumemo le kot odsotnost bolezni oz. motnje. A pogosto bolezen oz. motnja je in je ni mogoče v celoti pozdraviti. Takrat se moramo zato, da bi lahko živeli kakovostno, naučiti kako živeti, ko nečesa ne moremo spremeniti. Naučiti se moramo sprejemati sebe in biti s tem, kdo smo, taki kot smo. To ni resignacija iz obupa, to je zavedanje, da takšen kot sem, sem kot človek vreden, da sem »ok«. Ob mnoštvu prepričanj, ki sem jih ponotranjil to vselej ni bilo lahko, včasih je tudi bilo nemogoče, a pogosto se je dobro izteklo. Sedeč na terapevtskem stolu poslušam zgodbe ljudi, ki jih ti morda še niso podelili z nikomer. Osebe se pred menoj notranje razgalijo, pogosto v dno svoje duše in pri tem noben psihoterapevt ne more ostati ravnodušen. Od načina kako se odzovem na klientova čustva in misli, je pogosto odvisna uspešnost psihoterapije. A nisem jaz tisti, ki zdravi. Tisto kar zdravi, je odnos, ki ga oblikujeva skupaj s klientom. Občutka varnosti in zaupanja sta ključna za dobro psihoterapevtsko delo. K temu svoj delež dodajo še psihoterapevtova izkušenost, strokovnost in osebna zrelost. So trenutki, ko sem vesel in so trenutki, ko to nisem. Žalost, jeza in obup, ter mavrica ostalih čustev, v trenutkih osebne krize, ali ko jih doživlja klient, so psihoterapevtska realnost. Vsak klient je unikaten, četudi so njihove zgodbe podobne. Vedno bolj spoznavam, da je opravljati to delo čast, saj mi ljudje dovolijo vstopiti v njihova življenja, v tistih delih, kjer to želijo, omogočajo mi spoznavanje »Univerzuma človek« in s tem tudi samega sebe, kar me kot človeka bogati. Psihoterapevtski proces vselej potek dvosmerno in od mene terja vseživljenjsko delo na sebi. Spoznavanje sebe in svojih temnih peg, ki se pokažejo v odnosu s klientom, je potrebno ozavestiti zato, da bi lahko lažje in bolje podpiral klienta, ko ta raziskuje svoje notranje vesolje, še posebej takrat, ko mu je ob tem najtežje. Če se v realnem življenju lahko človek v stiski znajde sam, med psihoterapijo to nikoli ni. Deliti usodo drugih, četudi je to lahko pogosto tudi zame težko, je na drugi strani darilo, ki življenja, ki vsakemu od nas omogoča, da ga bolje spoznamo in da bolje spoznam sebe. Četudi smo si ljudje podobni, v življenju doživimo izkušnje, ki so podobne izkušnjam drugih, je dejstvo to, da je vsaka oseba, vsak klient enkratna zgodba. Hvala vam zanje. Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
1 Comment
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|