Negativni vpliv epidemije SARS – CoV-2 (COVID – 19) se že od njenega izbruha dalje kaže tudi na področju zaposlovanja. Številne omejitve za omejitev širjenja epidemije, ki jih je bila država prisiljena sprejeti praktično čez noč, so prav tako ostro in nepričakovano zarezale v vsakdanji kruh številnih ljudi. Posledica vsega je, da se danes soočamo z drastično visokim številom brezposelnih oseb (cca. 103 000 v začetku maja 2020), katerih prihodnost pa je, zaradi še vedno veljavnih ukrepov, ki se na srečo vseh počasi rahljajo, negotova. Delo ima za vsakega od nas svojstven pomen. Je dejavnost, ki nam, ne glede na to, ali jo počnemo z veseljem, ali ne, zagotavlja socialno varnost in možnost preživetja. Vendar pa je delo več kot le to. Pomeni tudi dejavnost, kjer se lahko človek samoaktualizira, to je, da razvije lastne potenciale in talente. Delo torej združuje dve človekovi potrebi in sicer tisto po preživetju ter tisto po osebni rasti. Delo nam poleg navedenega zagotavlja tudi povezavo s soljudmi, daje namen in pomen našemu življenju ter ob doseženih rezultatih tudi občutek zadovoljstva in lastne vrednosti. Delo je vrednota in mnogi se z njim identificirajo do te mere, da so delo oni sami. Kaj se zgodi z osebo, ki nenadoma, nehote, praktično čez noč izgubi delo? Če je njena identifikacija z delom močna lahko za tako osebo odtegljaj dela pomeni tudi odtegljaj ali izgubo dela sebe. K temu lahko dodamo tudi izgubo občutka varnosti, rutine, stikov s sodelavci in na koncu tudi vseh oblik socialnega zavarovanja, ki smo jih bili kot zaposleni deležni. Slovenija je ne glede vse kritike, ki že desetletja letijo čez državno politiko, še vedno socialna država, ki brezposelnim osebam omogoča ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi, ko so brezposelni. Mnoge so države, ki takih mehanizmov ne premorejo zaradi česa je stiska, ki jo zaposleni doživijo toliko večja. Izguba dela ima že v normalnih razmerah delovanja gospodarstva močan vpliv na duševno zdravje človeka, njen vpliv v času epidemije pa je še večji. Neprostovoljna brezposelnost lahko vzbudi občutke nemoči, dvoma vase, tesnobe, depresije, nizke samopodobe in sramu. K temu lahko dodamo še strah pred negotovo prihodnostjo in vprašanja povezana z golim preživetjem. Oseba se zaradi doživljanja vsega naštetega lahko samoizolira, kar pa vodi v možnost pojava depresije in še večje izoliranosti in izgubo za človeka pomembnih socialnih stikov, ki predstavljajo element varnosti za človekovo duševno zdravje. Tema, ki jo moram žal tu izpostaviti je med drugim tudi ta, da stiska, ki nastane ob izgubi dela, v svoji skrajnosti vodi tudi do samomora. Zato ne smemo zanemariti pomena, ki ga ima izguba dela na delavčevo duševno zdravje. V čem je situacija danes drugačna kot je bila morda v času gospodarske krize pred dobrim desetletjem? Predvsem v tem, da ima ekonomska znanost mehanizme na podlagi katerih lahko, s spremljanjem različnih ekonomskih kazalcev, pojav gospodarske krize bolj ali manj v naprej napove. Tokratna situacija pa je bila nekoliko drugačna, saj je gospodarstvo do pojava epidemije delovalo relativno dobro, krize pa še nihče ni pričakoval. Pojav, še bolj pa hitrost širjenja virusa je države, milo rečeno močno presenetila. Glede na to smo bili primorani delovati hitro in sprejemati ukrepe za zajezitev širjenja epidemije ter posledično za zaščito zdravja ljudi. Šlo je za situacijo s katero se svet v zadnjih desetletjih, morda tudi stoletju, še ni soočil. Nujno je bilo tudi sprejeti ukrepe za pomoč gospodarstvu pri sprejemanju katerih je bilo že v naprej jasno, da ne bodo zadovoljili in zajeli želja in potreb vseh deležnikov katerih delo je bilo in morda še je, pod velikim vprašajem. Pomembno se mi zdi, da se vsak posameznik zaveda, da za nastalo situacijo sam ni odgovoren. Ne morem kriviti sebe za nekaj, kar je večje od mene samega in v končni fazi niti ni od mene v celoti odvisno. Gospodarska kriza je nastala le in edino zaradi epidemije. Verjamem, da položaj, v katerem se znajde brezposelna oseba ni lahek. V bistvu je zelo težak, a ne glede na vse je ključnega pomena, da vsak pri sebi poskrbi, da ohrani svoje duševno zdravje. Psihoterapija in socialno druženje sta nujni za ohranjanje in krepitev našega duševnega zdravja. A poleg njiju je pomembno še nekaj. To je, da človek ohrani upanje, da nobena situacija na tem svetu ni trajna. In tudi ta ne bo. Edina stalnica je le sprememba obstoječega stanja, ki je v osnovi proces kontinuirane spremembe. Pomembno je, da ohranimo dnevno rutino, saj brezdelnost vodi v občutek obupa, razočaranosti, izolacije in depresije. Razviti moramo dnevne navade, da bi lahko ostali aktivni in motivirani. Smiselno je poskrbeti za dnevno telesno aktivnost, ustrezno in zdravo prehrano, počitek in skrb za lastno dušo ob prebiranju dobre knjige, poslušanju glasbe ali ogledu filma. Pomembno pa je tudi, da si dovolimo odžalovati izgubo, ki je nastala z izgubo dela. Žalovanje je normalen psihološki proces in dobro je, da si ga dovolimo, saj je resnično žalostno, če človek, ki je vrsto let delal, danes to ne počne več. A del tega procesa, ki vodi prek petih faz, od jeze, zanikanja, pogajanj in globoke žalosti, je tudi sprejemanje, ko bolečina popusti do te mere, da lahko sprejmemo novo realnost in pričnemo na novo graditi svojo prihodnost. Zavedati se moramo, da smo kot družba medsebojno povezani. Epidemija je na svojstven način prizadela vse, ne glede na področje našega dela. Varnih zaposlitev ni. So morda le bolj ali manj varne. Absolutno varna ni nobena. Občutek negotovosti je le občutek, s katerim se je potrebno naučiti živeti na način, da ne bomo ogrožali svojega duševnega in telesnega zdravja ter, da bomo vselej zmožni delovati v dobro nas samih in nam bližnjih. Zatorej se je potrebno naučiti živeti z novo realnostjo in biti solidarni drug do drugega. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
Pisalo se je leto 1994, ko je v kinematografe prišla danes že kultna komedija The Mask z Jimom Carreyem v glavni vlogi. Tisti, ki ste film gledali, se boste spomnili, da je bil osrednji lik malček neroden bančni uslužbenec, ki mu v življenju ni najbolje šlo. Sploh v ljubezni ne. A življenje je hotelo, da je našel skrivnostno masko, ki je iz njega, ko si jo je nadel, izvabila vse najbolje in še več. Iz običajnega človeka se je prelevil v svoj alter ego. Vsak od nas, v različnih družbenih vlogah in situacijah, nosi svoje maske katerim smo ljudje skozi tisočletja dali raznovrstne, simbolne pomene ter jim posvetili številna praznovanja. O pomenu, ki ga imajo maske za človeka obstajajo številni pogledi, sam pa želim izpostaviti predvsem enega. Psihološkega. Med vsemi maskami pa se želim posvetiti le njej. Eni in edini, ki se je dotaknila vseh nas. Tisti brez katere si danes, pa najverjetneje še nekaj čas, ne moremo predstavljati svojega življenja. Tisti, ki je ob marčevski razglasitvi epidemije v Sloveniji postala nov komercialni in kriminalni hit. Želim se posvetiti le njej, katere funkcionalnost pri zagotavljanju zaščite mojega zdravja je bila predmet nasprotujočih si strokovnih debat. Upam lahko le, da je druženje z njo smiselno, saj sam v njem smisla ne vidim. Ko sva se spoznala mi je bila sicer všeč. V meni je zbudila tisti speči otroški del, ki se je nekoč tako rad igral skrivnostne igre v katerih so bili udeleženi kavboji in Indijanci, roparji in policisti, ali pa me je vrnila v svet japonske kulture in skrivnostnih bojevnikov ninj, ki so svoje obraze skrivali za črnimi maskami. Ja, nostalgični spomini na brezskrbno otroštvo, v ne ravno brezskrbni sedanjosti. Prvič sva se javno družila ob prvem nakupovanju. Od tedaj sva tudi pri vsakem nadaljnjem zvesti par. Kljub lepim spominom iz otroštva pa mi njena nova namembnost ni nikoli bila všeč. Vsakič, ko si jo nadenem se soočim z neprijetnimi občutki. Od sramu zaradi misli, kaj si bodo drugi mislili o meni, do krivde, da morda le ne ravnam pravilno ter strahu pred posledicami mojega ravnanja, saj zakrivanje obraza v naši kulturi, v normalnih družbenih razmerah, razen v izjemnih primerih, ni ravno običajnem pojav. Do nedavnega bi še kak ksenofob vedel povedati kako sporno izjavo na temo zakrivanja obraza pripadnic nam vsem dobro znane veroizpovedi. A to, ker je še včeraj za nekatere morda bilo sporno, je danes za vse nas popolnoma normalno. Zakrivanje obraza je danes „in“ in „off“ si, če tega ne počneš. Med nošenjem maske sem se in se še vedno soočam s številnimi vprašanji, od psiholoških do tehnično obarvanih. Življenje z njo in pod njo mi ni lahko. Celo tvegano je, saj če ni prava, je vsak moj vdih lahko tudi zadnji. Hitenje ni njena vrlina. Sili me v počasnost bivanja samega sebe s seboj in svetom, ki me obdaja, Sooča me z načinom biti, ki mnogim med nami pred epidemijo ni bil znan, a smo ga bili primorani osvojiti med njo. Spoznal sem, da so oči odsev duše, da pa je obraz tisti, ki pove kdo sem. In ko ga ne vidim, je občutek sila neprijeten, včasih prav zastrašujoč. Kar ne vidim, ne poznam in če ne poznam se lahko sproži občutek strahu zaradi neznanega in potencialno ogrožajočega. Obraz je ogledalo naših čustev. Že pogled nanj mi pove kako se počuti človek, ki stoji pred menoj. Je vesel ali žalosten. Zdrav ali bolan. Obraz je jezik, ki nam je vsem dobro poznan, o nas samih drugim pove več kot tisoč besed, ki jih izrečemo. Če vidim tvoj obraz, vem kdo si in če ti vidiš mojega, veš kdo sem jaz. Naša komunikacija in odnosi na sploh so brez pogleda nanj močno okrnjeni. Kako te prepoznati, da bom vedel, kdo si pod njo? Izkusil sem zanimivo izkušnjo prepoznavanja osebe, ko so postali drugi deli njenega telesa in dodatki na njem pomemben vir informacij o tem kdo je. Obraz je tako pomemben za naše sporazumevanje, da smo si še v svetu virtualnosti izmislili smejkote, da smo lahko hladni pisavi dodali del človeške topline. Četudi še vedno obstaja govor, ki nam omogoča medsebojno sporazumevanje pod maskami, pa so med nami tudi ljudje, katerim nošenje mask drugih otežuje stik z njimi. Mimika obraza je v znakovnem jeziku gluhonemih pomemben vir informacij. Le predstavljam si lahko, kako neprijetno je človeku, ki ne more komunicirati s svetom, ko ga drugi ne razumejo, a morda niti ne pomislijo na to, da so sami, nehote del problema. Je že res, da nam maske na obrazih zagotavljajo zaščito, ali ščitijo druge pred nami samimi, a ob tem ne smemo pozabiti tudi na to, da predstavljajo oviro, ki spreminja naše vsakodnevne medčloveške odnose in način našega sporazumevanja. Topel objem ali nasmeh na obrazu sta za marsikoga pogosto edino zdravilo, ki ga potrebuje, ko se sooča z lastno stisko. Zato ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov ne pozabimo na to kaj nas dejansko dela človeške in ko je to varno ter potrebno, pokažimo svoj pravi obraz. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje! |
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|