Pisalo se je leto 1994, ko je v kinematografe prišla danes že kultna komedija The Mask z Jimom Carreyem v glavni vlogi. Tisti, ki ste film gledali, se boste spomnili, da je bil osrednji lik malček neroden bančni uslužbenec, ki mu v življenju ni najbolje šlo. Sploh v ljubezni ne. A življenje je hotelo, da je našel skrivnostno masko, ki je iz njega, ko si jo je nadel, izvabila vse najbolje in še več. Iz običajnega človeka se je prelevil v svoj alter ego. Vsak od nas, v različnih družbenih vlogah in situacijah, nosi svoje maske katerim smo ljudje skozi tisočletja dali raznovrstne, simbolne pomene ter jim posvetili številna praznovanja. O pomenu, ki ga imajo maske za človeka obstajajo številni pogledi, sam pa želim izpostaviti predvsem enega. Psihološkega. Med vsemi maskami pa se želim posvetiti le njej. Eni in edini, ki se je dotaknila vseh nas. Tisti brez katere si danes, pa najverjetneje še nekaj čas, ne moremo predstavljati svojega življenja. Tisti, ki je ob marčevski razglasitvi epidemije v Sloveniji postala nov komercialni in kriminalni hit. Želim se posvetiti le njej, katere funkcionalnost pri zagotavljanju zaščite mojega zdravja je bila predmet nasprotujočih si strokovnih debat. Upam lahko le, da je druženje z njo smiselno, saj sam v njem smisla ne vidim. Ko sva se spoznala mi je bila sicer všeč. V meni je zbudila tisti speči otroški del, ki se je nekoč tako rad igral skrivnostne igre v katerih so bili udeleženi kavboji in Indijanci, roparji in policisti, ali pa me je vrnila v svet japonske kulture in skrivnostnih bojevnikov ninj, ki so svoje obraze skrivali za črnimi maskami. Ja, nostalgični spomini na brezskrbno otroštvo, v ne ravno brezskrbni sedanjosti. Prvič sva se javno družila ob prvem nakupovanju. Od tedaj sva tudi pri vsakem nadaljnjem zvesti par. Kljub lepim spominom iz otroštva pa mi njena nova namembnost ni nikoli bila všeč. Vsakič, ko si jo nadenem se soočim z neprijetnimi občutki. Od sramu zaradi misli, kaj si bodo drugi mislili o meni, do krivde, da morda le ne ravnam pravilno ter strahu pred posledicami mojega ravnanja, saj zakrivanje obraza v naši kulturi, v normalnih družbenih razmerah, razen v izjemnih primerih, ni ravno običajnem pojav. Do nedavnega bi še kak ksenofob vedel povedati kako sporno izjavo na temo zakrivanja obraza pripadnic nam vsem dobro znane veroizpovedi. A to, ker je še včeraj za nekatere morda bilo sporno, je danes za vse nas popolnoma normalno. Zakrivanje obraza je danes „in“ in „off“ si, če tega ne počneš. Med nošenjem maske sem se in se še vedno soočam s številnimi vprašanji, od psiholoških do tehnično obarvanih. Življenje z njo in pod njo mi ni lahko. Celo tvegano je, saj če ni prava, je vsak moj vdih lahko tudi zadnji. Hitenje ni njena vrlina. Sili me v počasnost bivanja samega sebe s seboj in svetom, ki me obdaja, Sooča me z načinom biti, ki mnogim med nami pred epidemijo ni bil znan, a smo ga bili primorani osvojiti med njo. Spoznal sem, da so oči odsev duše, da pa je obraz tisti, ki pove kdo sem. In ko ga ne vidim, je občutek sila neprijeten, včasih prav zastrašujoč. Kar ne vidim, ne poznam in če ne poznam se lahko sproži občutek strahu zaradi neznanega in potencialno ogrožajočega. Obraz je ogledalo naših čustev. Že pogled nanj mi pove kako se počuti človek, ki stoji pred menoj. Je vesel ali žalosten. Zdrav ali bolan. Obraz je jezik, ki nam je vsem dobro poznan, o nas samih drugim pove več kot tisoč besed, ki jih izrečemo. Če vidim tvoj obraz, vem kdo si in če ti vidiš mojega, veš kdo sem jaz. Naša komunikacija in odnosi na sploh so brez pogleda nanj močno okrnjeni. Kako te prepoznati, da bom vedel, kdo si pod njo? Izkusil sem zanimivo izkušnjo prepoznavanja osebe, ko so postali drugi deli njenega telesa in dodatki na njem pomemben vir informacij o tem kdo je. Obraz je tako pomemben za naše sporazumevanje, da smo si še v svetu virtualnosti izmislili smejkote, da smo lahko hladni pisavi dodali del človeške topline. Četudi še vedno obstaja govor, ki nam omogoča medsebojno sporazumevanje pod maskami, pa so med nami tudi ljudje, katerim nošenje mask drugih otežuje stik z njimi. Mimika obraza je v znakovnem jeziku gluhonemih pomemben vir informacij. Le predstavljam si lahko, kako neprijetno je človeku, ki ne more komunicirati s svetom, ko ga drugi ne razumejo, a morda niti ne pomislijo na to, da so sami, nehote del problema. Je že res, da nam maske na obrazih zagotavljajo zaščito, ali ščitijo druge pred nami samimi, a ob tem ne smemo pozabiti tudi na to, da predstavljajo oviro, ki spreminja naše vsakodnevne medčloveške odnose in način našega sporazumevanja. Topel objem ali nasmeh na obrazu sta za marsikoga pogosto edino zdravilo, ki ga potrebuje, ko se sooča z lastno stisko. Zato ob upoštevanju vseh preventivnih ukrepov ne pozabimo na to kaj nas dejansko dela človeške in ko je to varno ter potrebno, pokažimo svoj pravi obraz. OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
|
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|