Nemalokrat se zgodi, da bližnji ali prijatelji ostanejo presenečeni, da sta se dva razšla. „Pa tako dobro sta se razumela“, je moč slišati. A žal je partnerski odnos kot vsak drugi. Če se ga jemlje preveč kot samoumevnega in se vanj ne vlaga lahko razpade. V nadaljevanju si bomo ogledali kateri so tisti dejavniki, ki običajno, a ne vedno, privedejo do njegovega konca. Na splošno lahko rečemo, da je takih dejavnikov, ki ljudi pripeljejo do tega, da se razvežejo veliko in praktično nemogoče jih je v celoti povzeti, saj gre pri odločitvi za razvezo običajno za kombinacijo vseh teh. Zakonska zveza oziroma zunajzakonska skupnost je odnos dveh nasprotij in ne le ujemanj, ki se morata naučiti sobivati skupaj. To je možno le, če se dva razlik zavedata in jih sprejemata kot take, brez težnje po tem, da bi drugemu vsiljevala svoj pogled. Tanka je linija med tem, ko nekdo drugemu nekaj pove zato, ker želi to z njim le podeliti, ne da bi pričakoval ali želel, da bo ta to sprejel ter tem, ko drugemu nekaj pove v želji in s pričakovanjem, da bo drugi to sprejel in še huje to dosledno upošteval. Zavedati se moramo, da imata dva v paru vsak svojo predstavo o tem, kaj partnerski oziroma zakonski odnos je. Naša predstava sega onkraj pravno formalnih pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz zakona, ki ureja zakonsko zvezo in je predvsem kulturno pridobljena ter pogojena. Zgodi se lahko, da so posameznikove predstave o poroki in srečnem zakonu nerealne, plod otroškega sanjarjenja, ki se pod težo življenjskih izkušenj spreminjajo. Včasih v popolnosti tudi razblinijo. Pomembno je, da se dva že pred tem pogovorita o tem, kako dojemata zakon oziroma partnerstvo onkraj romantičnih iluzij o večni ljubezni. Ljudje smo stalno spreminjajoča in razvijajoča se bitja, zato so tudi razlogi, ki pripeljejo do ločitve različni v različnih fazah našega skupnega sobivanja. Med pogostejše, notranje dejavnike lahko štejemo spremembo individualnih interesov, spremembe na kariernem področju, otroke, nova poznanstva in nove ljubezni, kar se pogosto zgodi, ko v obstoječem odnosu partnerjeve potrebe niso zadovoljene oziroma so to redko. Prav tako lahko partnerja preprosto spoznata, da se je njuno skupno življenje izpelo, da je postalo rutina, dolgočasno in prazno, saj nimata več skupnih želja, ne interesov, ki bi ju povezovali. V odnosu se nemalokrat zgodi, da se dva v njem, kot osebnosti različno razvijata, kar na dolgi rok povzroči njuno odtujitev in ločitev. Žal se nekatere partnerski odnosi končajo zaradi bolj travmatičnih dejavnikov kot je družinsko nasilje v vseh svojih pojavnih oblikah. Poleg notranjih pa lahko do ločitve privedejo tudi številni zunanji dejavniki kot so gospodarska kriza, epidemija, spreminjanje družbenega pomena spolnih vlog, večji poudarek na osebni izpolnitvi posameznika, spremenjena vloga ženske v družbi, spreminjanje kulturnih vrednot in spreminjanje zakonskih omejitev. A ne glede na to kateri vzrok, ali kombinacija teh, je na koncu privedel do razpada partnerskega odnosa, je jedrno vprašanje s katerim se mora soočiti vsak posameznik tisto, kako se soočiti koncem partnerskega odnosa in razpadom družine ter kako si na novo postaviti življenje. Od načina in sposobnosti posameznika kako bo sprejel novonastalo situacijo je odvisno kako jo bo uspel premostiti. (se nadaljuje) Robert Klun OPOZORILO: Vsebina na tem blogu je zaščiteno avtorsko delo. Vsakršno nepooblaščeno kopiranje, reproduciranje ali uporaba v javne namene je kaznivo dejanje!
0 Comments
Leave a Reply. |
Robert Klun
pravnik, mediator, Arhiv objav
June 2023
All
|